Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 

O gibanju (ali zgodba o hrčku)

Ogromno ljudi ima domače živalce. Nekateri so lastniki psov, drugi mačkov, tretji miši, pajkov, kač ali drugih eksotičnih zverinic. In seveda ne smem pozabit na hrčke. Najbrž se sprašujete, kaj za vraga težim o hrčkih, če bi morala pisati o gibanju. Prosim za malo potrpežljivosti, kmalu vam bo vse jasno…
Če malo pobrskate po spletnem iskalniku o hrčkih, boste kaj hitro ugotovili, da so nam po opisovanju sodeč presenetljivo podobni. Zakaj? Razširjeni so po vsem svetu, svoje domovanje (»hišico«) si podobno kot ljudje razdelijo na spalnico, jedilnico, stranišče in igralnico, radi se crkljajo,  so čiste živali, poleg tega pa se izjemno radi igrajo, plezajo, se skrivajo po tunelih, tekajo po posebnem kolesu. Zasledimo tudi dejstvo, da če hrček nima igrač in plezal, mu postane dolgčas in začne gristi rešetke kletke. Od nas se razlikujejo predvsem po tem, da so kot večina glodalcev aktivni predvsem zvečer in ponoči.


Fitnes. Ob 22h. Prostor, kjer preživim ogromno časa. Ker tam namreč delam. Je kot gigantski akvarij, prostoren, zastekljen (ko vanj posije jutranje sonce, bi rekla, da je celo čudovit). In poln ljudi. Ob tej uri, si rečem, pa kaj je narobe z nami. Očitno je to zadnji stadij počasnega spreminjanja v hrčke, ki ravno tako postanejo aktivni šele zvečer, ponoči. Iz globoke zatopljenosti me zbudi glas gospoda: »Mi lahko prosim pokažete, kako se ravna s to napravo?!« in pokaže na tekaško stezo. »A hrčka mislite?« vprašam, še čisto zatopljena v svoje misli. »Kakšnega hrčka?« pogleda začudeno. Nasmehnem se in odgovorim: »Ah, nič, samo preblisk. Vidite vse te ljudi, ki tečejo na tekaških stezah, poganjajo kolesa…? Ali Vas ne spominjajo na hrčke, zaprte v akvariju, ki tekajo v svojem kolesu?« Zamišljeno me pogleda in pokima, češ, res je. Od tega dogodka naprej se vedno, kadar se srečava, šaliva. »Greste na hrčka?« zakličem od daleč. »Seveda, na hrčka!« mi z nasmehom do ušes odvrne nazaj.
Dejstvo, da je premalo ljudi aktivnih, je neizpodbitno. Tako trdi teorija in kaže praksa. Zakaj je temu tako, ni skrivnost. Pozabimo na fitnes in hrčke in zavrtimo kolo časa nazaj…


Z razvojem človeške vrste se je spreminjal način življenja in s tem tudi aktivnosti, ki se jih je moral človek posluževati za svoj obstoj. Človek je v preteklosti skoraj ves svoj čas namenil izključno aktivnostim za preživetje - delu, zbiranju in pridobivanju dobrin za preživetje svoje družine. Z družbenim delovanjem na naravo je spreminjal naravo samo in hkrati sebe, saj se je telesno utrjeval in vajo tesno povezoval z delom. Obdobju nabiralništva je sledilo obdobje, ko se je začel ukvarjati z lovom, ki je povzročil prvo večjo diferenciacijo med ljudmi, saj so se lovci s svojimi elementarnimi telesnimi sposobnostmi (hitrost, moč, spretnost; po iznajdbi loka postane pomembna še preciznost) začeli deliti na slabše in boljše, na tiste, ki so imeli manj, in tiste, ki so imeli več. Z izpopolnjevanjem orožja in večjo količino hrane se je človeku večal »prosti čas«, ki ga je namenjal igri, skozi katero je posnemal svoje delo za preživetje: metanje palice, kopja, borba z divjimi zvermi...  Do še večjih razlik pride, ko se ljudje začnejo ločevati na živinorejce, ki so se zaradi potreb po pašnikih preseljevali iz kraja v kraj in so pri tem naleteli na poljedelce, kar je zaradi drugačnih interesov pripeljalo do medsebojnih borb. Spopadi so od vseh zahtevali dobro telesno pripravljenost, nove sposobnosti (spretno ravnanje z orožjem), pri tem pa so prednjačili poljedelci, saj so z ostajanjem na rodi zemlji imeli več časa za druge dejavnosti. Pogoja za začetek igre sta torej proizvajalna sredstva in prosti čas. Preko igre so torej naši predniki spoznavali načine, kako preživeti in si popestriti življenje, hkrati pa so na ta  način vzgajali otroke in jih pripravljali na življenje. Tako je človek večino časa preživel v naravi in v najbolj pristnem stiku z njo.


Dandanes se človek odmika od narave in aktivnosti v naravi, in s tem od naravnega načina življenja, kljub temu, da mu urbanizacija okolja in tehnologija ter njen razvoj omogoča, da ima več prostega časa za dejavnosti. A kljub vsem ugodnostim so se v sodobni družbi pojavili novi problemi. Organizem, ki se je toliko časa oblikoval v simbiozi z naravnim okoljem, se tako hitrim in drastičnim spremembam, ki so se pojavile v zadnjem obdobju razvoja, še ni mogel ustrezno prilagoditi. Poleg tega je izpostavljen degenerativnim procesom, ki se kažejo v različnih civilizacijskih obolenjih (bolezni srca in ožilja, debelost, motnje v presnovi, problemi lokomotornega aparata, slaba telesna drža). Med posledice porušenega ravnovesja z naravo lahko prištevamo tudi nekatere sodobne psihične težave (depresije, manije…) in neprilagojeno socialno obnašanje. Gibanje je pri sodobnem človeku izgubilo tudi svoj pomen pri ohranjanju vrste.


Prevečkrat pozabljamo, da je človek je naraven, biološki sistem (nastaja in razvija se na osnovi in v  skladu z naravnimi zakonitostmi), ki ga obdajajo zunanji sistemi (klima, prehrana, trening…). Človek je v nenehnem gibanju in razvoju, zato ga je potrebno obravnavati kot dialektičen biološki sistem, ki je odprt (z okoljem izmenjuje materijo, energijo ali informacije), dinamičen (dinamičnost se kaže v kvalitativnih in kvantitativnih spremembah, ki se dogajajo v sistemu in so posledica namernih ali naključnih vplivov okolja nanj) in organiziran (definira ga stalna sestava elementov, ki delujejo usklajeno po določenih zakonitostih sistema).
Kot reakcija človeka na hitro spreminjajoče se okolje v katerem živi in manifestira svoje potrebe po gibanju in hkrati z željo po vrnitvi k naravi, se je pojavil šport, natančneje športna rekreacija. V današnjem svetu predstavlja pomemben del vse bolj promoviranega zdravega življenjskega sloga in s tem kakovostnega načina življenja. Rekreativni šport je svojevrsten fenomen tega časa, posega v vse veje družabnega življenja, vključuje posameznike, družbene skupine ter različen sloje prebivalstva. Razvoj športa (posebno športne rekreacije) postaja neke vrste potreba, ki si jo lahko razlagamo kot iskanje poti, kako kompenzirati in preiti na stabilno stanje kot ga je bil človek navajen v preteklih obdobjih evolucije.


Tisti, ki si pustijo priznati, da je gibanje nujna komponenta kakovostnega življenja, najpogosteje izbirajo med hojo (hitra, nordijska), tekom, tekom na smučeh, smučanjem, bordanjem, plavanjem, tenisom, skvošem, golfom, raznimi ekipnimi športi (rokomet, košarka, nogomet),… Od posameznika in njegovega interesa je odvisno, ali so mu ljubše aktivnosti v naravi, v zaprtih prostorih ali kombinacija obojega. V poplavi ponudbe športne rekreacije velikokrat pozabimo na osnovna, najstarejša elementarna gibanja, ki so človeka spremljala skozi razvoj v začetnih fazah in jih zasledimo na vsej razvojni poti. Naravne oblike gibanja delimo v dve skupini, in sicer na pedipulacije (oz. lokomocije, kamor prištevamo plazenja, lazenja, hojo, tek, plezanja, skoke ter padce) in manipulacije (meti in lovljenja predmetov, udarci in blokade udarcev, prijemi). Vse prevečkrat se pojavljajo preveč enostranske dejavnosti (npr. nekdo ves čas teče) in pri tem pozabljamo, da bi bilo želeno, da poskrbimo za enakomeren razvoj vseh motoričnih sposobnosti (gibljivost, moč, koordinacija, hitrost, ravnotežje, preciznost).


Izbira za ukvarjanje s športom je naša svobodna izbira. In nihče vam ne zapoveduje, da je edina alternativa za gibanje igranje golfa, streljanje z lokom, včlanitev v fitnes in  miganje na trenažerjih (»električni hrčki« so v primeru slabega vremena vseeno ljubka opcija). Daleč od tega! Začnete lahko z zelo preprostimi, že večkrat slišanimi in prebranimi, a učinkovitimi malimi spremembami v vašem življenju, kot na primer, da namesto za volan svojega jeklenega konjička raje sedete na kolo, se v službo odpravite peš, namesto dvigala uporabite stopnice, s svojim otrokom tekajte po travniku, z borovimi storži ciljajte bližnje drevo, veslajte po Bohinjskem jezeru, se s prijateljico/prijateljem namesto v lokal na kavico odpravite na sprehod v bližnji gozd… Ne bodimo hrčki, zaprti v terariju po svoji lastni izbiri. Preprosto pojdimo na zrak in se gibajmo. Ne grize, a presneto dobro dene!

P.S.: Za bolj matematične tipe pa v razmislek še to »grozljivo« dejstvo. Včasih je človek v naravi preživel 16h (če predpostavimo, da je nekje na toplem v jami spal 8h). Koliko časa danes Vi preživite zunaj, v naravi? Če imate veliko srečo in motivacijo se mogoče trikrat na teden odpravite na enourni sprehod. Ni potrebno biti doktor matematike, da izračunamo, da to znese 3h na teden, 156 ur na leto, kar je v primerjavi s preteklih 5840h, kar 97% manj.


Hana Verdev, športna trenerka


 

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.