Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 

Kaj je psihosinteza?

Psihosinteza je metoda psihološke rasti in samouresničevanja za tiste, ki nočejo ostati sužnji svojih notranjih prikazni ali zunanjih vplivov, za tiste, ki se nočejo pasivno podvreči notranji igri psiholoških sil, in so odločeni, da bodo obvladovali svoje življenje.

Zajema vsestranski pristop v razvoju čovekovega potenciala. Pomaga nam prepoznati lastni ustvarjalni potencial, povečati zmožnost harmoničnega delovanja v sodobnem svetu in izpopolnjevati vse naše odnose. Za razliko od drugih terapij psihosinteza nima nobene zakoličene zamisli o tem, kakšni bi morali biti – gre za to, da zmoremo biti taki, kakršni smo, v vseh položajih, v katerih se znajdemo, in da delamo, kar želimo delati, ko se uglasimo s svojim notranjim jazom. Po Jungu notranji jaz ali sebstvo predstavlja arhetip smisla, ki pa nam v modernem svetu velikokrat primanjkuje.

Skozi psihološki pristop s psihosintezo se učimo razumevanja življenja. Pomaga nam, da se spoznamo take kot smo v resnici in da zaupamo svojemu procesu rasti in razvoja. V tem prosesu se spoštujema posameznika, pa tudi skupine, ki jim posameznik pripada.

Ljudje v današnjem hitrem in modernem svetu pogosto v različnih obdobjih svojega življenja zapadajo v eno od dveh poglavitnih kriz. Prva je kriza smisla ali udtujitve od notranjega jaza, ki je še posebej značilna za zahodni svet. Druga kriza je kriza dvojnosti, v kateri se ne prepoznavamo več kot celovita bitja posameznikov, ampak nas nenehoma razdvojujejo različne želje in hotenja. S pomočjo psihosinteze ponovno uspemo svoje posamezne dele (podosebnosti) usmeriti k večji ubranosti, prav tako kot dirigent usmerja svoj orkester.

V psihologiji obstaja veliko različnih tolmačenj zavesti, psihosinteza pa uporablja točno določen diagram, ki mu pravimo jajce biti ali preprosteje jajčast diagram. Služi nam kot nekakšen zemljevid, s katerim se sprehajamo po svojih duševnih stanjih, tako zavednih kot nezavednih. Kot nekakšen zemljevid nam pomaga določiti, kje smo, od kod prihajamo (preteklost) in kam potujemo (prihodnost).

(1) Predstavlja nižje nezavedno, našo osebno psihološko preteklost, ki zajema potlačene komplekse, že zdavnaj pozabljene spomine, nagone in telesne funkcije, nad katerimi ponavadi nimamo nikakršnega zavestnega nadzora.
(2) Predstavlja srednje nezavedno, ki jih je mogoče zlahka vnesemo v polje zavesti. V lažje dostopnem srednjem nezavednem nosimo najrazličnejše znanje in podatke, ki niso vedno potrebni.
(4) Polje zavesti ima obliko amebe, ki ponazarja, da se nenehoma spreminja. Polje zavesti oživljajo podobe, misli, čustva, občutki, želje in vzgibi, ki jih lahko opazujemo. Spreminja pa se, ko nam občutki, misli ali čutenja sporočajo podatke o okolju.
(3) Predstavlja nadzavedno ali našo razvojno prihodnost, področje, od koder prejemamo navdih. Bržkone predstavlja najpomembnejše področje, ko si zaželimo uspešnejšega in jasnejšega pomika v prihodnost.
(7) Predstavlja kolektivno nezavedno, ki je skupno vsem živim bitjem. Med nami in vsemi drugimi čutečimi bitji poteka neprekinjena in dejavna izmenjava, pa naj se tega zavedamo ali ne.
(5) Osebnostni jaz doživlja vsa različna stanja zavesti. To je jaz, ki se doživlja kot nekaj, kar ima misli, čustva in občutke. V življenju ga ponavadi izkušamo malce nejasno.

Bolj, ko s psihosintezo spodbujamo svoj razvoj, bolj se povezujemo z osebnostnim jazom in bolj ga opredeljujemo kot živo, izkustveno resničnost v svoji zavesti. Lahko bi rekli, da postajamo bolj zdravi in celostni.

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.