Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Celovita rehabilitacija srčno-žilnih bolnikov

Koronarna  bolezen je v razvitem svetu in tudi pri nas najpogostejši vzrok smrti pri moških in ženskah, povzroča pa tudi veliko obolevnost. Je  posledica ateroskleroze koronarnih arterij, ki srcu dovajajo kri.  O koronarni bolezni  govorimo, ko je zaradi zožitev  koronarnih arterij motena prekrvavitev srca. Delna zapora povzroča prsno bolečino (angina pektoris),  ki  bolnika omejuje pri telesnih aktivnostih. Končna oblika koronarne bolezni je popolna zapora koronarne arterije, kar povzroči poškodbo dela srčne mišice. To je miokardni infarkt (srčni infarkt, srčna kap). Posledice so lahko različne: od poslabšanja iztisa srca  in posledičnega srčnega popuščanja do pojava življenjsko nevarnih motenj srčnega ritma z nenadno srčno smrtjo.

Dejavniki tveganja za nastanek koronarne bolezni so številni: biološki dejavniki  so genetska nagnjenost (dednost), moški spol, nanje ne moremo vplivati.  Med dejavnike tveganja, na katere pa lahko vplivamo, slednje sodijo slabe življenjske navade (kajenje, telesna nedejavnost in prehrana, bogata z nasičenimi živalskimi maščobami ter energetsko preobilna,  ki povzroča debelost),  bolezni kot so zvečane vrednosti holesterola v krvi (hiperholesterolemija), arterijska hipertenzija in sladkorna bolezen in depresija. Med dejavnike tveganja sodijo kronične vnetne bolezni in anksiozno depresivne psihološke motnje.

Z rehabilitacijo, ki je vseživljenjski proces različnih dejavnosti, skušamo koronarnim  bolnikom olajšati bolezenske težave, zmanjšati nevarnost ponovnih zapletov in smrti  in jim omogočiti, da živijo kakovostno življenje. Rehabilitacija je  že leta uveljavljen postopek v obravnavi bolnika po akutnem koronarnem dogodku in posegih na koronarnem žilju in sodi med kazalce kakovostne obravnave koronarnega bolnika.

Rehabilitacijo glede na čas od akutnega koronarnega dogodka razdelimo v tri obdobja:

Prvo obdobje  je bolnišnična rehabilitacija; ta je danes zelo kratka, običajno traja nekaj dni do odpusta iz bolnice. Bolnika pa dogodku hitro mobiliziramo in ga seznanimo z boleznijo, zdravljenjem in sekundarno preventivo.

Drugo obdobje je rehabilitacija med rekonvalescenco; izvaja se v centrih z ambulantno rehabilitacijo in v zdraviliščih, ki so usmerjeni v obravnavo srčnih bolnikov. Zajema nadzorovano telesno vadbo in izvajanje sekundarne preventive.  Poteka pod medicinskim nadzorom, s čimer zagotavljamo ustrezno varnost in učinkovitost ukrepov.

Tretje obdobje je vseživljenjska rehabilitacija, ki se začne, ko je bolnik stabilen, diagnostika zaključena, dejavniki tveganja obvladani, zdravljenje pa vzpostavljeno do ravni kronične terapije.  Lahko  jo bolniki izvajajo sami ali v laično organiziranih skupinah. Za tretje obdobje rehabilitacije imamo v Sloveniji dobro organizirano mrežo koronarnih klubov in društev.

Sodobna rehabilitacija je celovita in vsebuje vse ukrepe, ki so se izkazali za varne, učinkovite in smiselne. Ti ukrepi zajemajo  ocenjevanje ogroženosti, redno telesno vadbo, obvladovanje dejavnikov tveganja, zdravljenje z zdravili, izobraževanje bolnikov in psihosocialno podporo.

Ocenjevanje ogroženosti zagotavlja, da vse ukrepe, vključno s telesno vadbo, prilagodimo posamezniku in s tem zagotovimo največjo možno varnost in učinkovitost rehabilitacijskega procesa. Ocenjevanje ogroženosti  omogoča prepoznavanje bolnikov, ki zaradi okvare srčne mišice (srčnega popuščanja), motenj srčnega ritma ali vztrajne ishemije potrebujejo poostren nadzor. Ob zaključku rehabilitacije pa tako opredelimo, ali je srčna bolezen dovolj stabilna in ali je bolnikova zmogljivost zadostna za samostojno telesno vadbo v okviru vseživljenjske rehabilitacije.
Ogroženost (in prognozo) ocenimo s kliničnim pregledom, obremenitvenim testiranjem in ultrazvočno preiskavo srca. Obremenitveno testiranje in ultrazvočna preiskava srca sta potrebni pri vseh bolnikih, ki so doživeli akutni koronarni dogodek. Včasih pa so potrebne še druge morfološke in funkcijske preiskave srca.

Sekundarna preventiva zajema vse ukrepe, ki dokazano upočasnijo napredovanje ateroskleroze. Sem sodijo: zdrav življenjski slog, obvladovanje dejavnikov tveganja ter zdravljenje z zdravili.

Zdrav življenjski slog ima tri pomembne prvine: redno telesno vadbo, varovalno prehrano in (ne)kajenje.  

Vsem koronarnim bolnikom priporočamo aktivni življenjski slog, kar pomeni, da so telesno vsak dan čim bolj dejavni v okviru svojih zmožnosti – na primer, da v službo pešačijo, po opravkih odidejo s kolesom namesto z avtom, hodijo po stopnicah.  Koristno je tudi izvajanje raznovrstnih domačih in vrtnih opravil, ki aktivirajo več mišičnih skupin, npr. pomivanje posode, pometanje tal, vrtnarjenje.

Koronarni bolniki naj v svoj življenjski slog vgradijo redno telesno vadbo kot načrtovano in strukturirano telesno dejavnost.

Pri koronarnih bolnikih kot tudi pri posameznikih z veliko dejavniki tveganja za aterosklerozo je pred pričetkom telesne vadbe potrebna strokovna ocena ogroženosti za srčno-žilne zaplete. Prvo oceno lahko poda osebni zdravnik, ki se po potrebi odloči še za dodatne preiskave. Pri koronarnih bolnikih je priporočljivo opraviti obremenitveno testiranje, s katerim lahko natančno ocenimo odziv srca na telesni napor in predpišemo zanje najprimernejšo vrsto vadbe v ustreznem obsegu. Idealno je, da koronarni bolniki, predvsem bolniki po srčnem infarktu, začnejo s telesno vadbo v rehabilitacijskem programu, ki zagotavlja ustrezen nadzor in varnost med vadbo.

Telesna vadba je koristna in varna za veliko večino koronarnih bolnikov. Le redkim telesno vadbo iz zdravstvenih razlogov odsvetujemo. To so bolniki s hudimi in neobvladanimi motnjami srčnega ritma, bolniki z napredovalim srčnim popuščanjem, neustrezno prekrvljenostjo srčne mišice ali hudo okvaro srčnih zaklopk. Telesno vadbo odsvetujemo tudi v fazi prebolevanja akutne bolezni, npr. virusne bolezni dihal.

Vrsta vadbe, ki jo izberemo, je odvisna od posameznikove ogroženosti, njegove zmogljivosti in tudi od njegovih želja.

Bolnikom s koronarno boleznijo v skladu s trenutno veljavnimi smernicami priporočamo predvsem dinamično-aerobno telesno vadbo. Zanjo imamo največ znanstvenih dokazov, da učinkovito in varno krepi srce in žile. Gre za vadbo, ki postopno aktivira večje mišične skupine in jo lahko izvajamo dalj časa, navadno 30 minut ali še dalj, ne da bi se pri tem izčrpali ali postali tako zasopli, da ne bi mogli govoriti. Pri taki vadbi  se srčna frekvenca giblje med 50 % in 90 % maksimalne srčne frekvence (to določimo z obremenitvenim testiranjem ali s formulo: 220 minus starost posameznika/število let).

Najbolje preučeni obliki dinamično-aerobne vadbe pri bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi sta hoja in kolesarjenje, primerne oblike vadbe so tudi lahen tek na smučeh, lahkotno plavanje, lahen tek, nordijska hoja, počasen ples ipd. Izbira vrste dinamično-aerobne vadbe je odvisna tudi od dostopnosti opreme, specifičnih znanj in želja posameznika.

Poleg osnovne enote dinamično-aerobne vadbe so sestavni deli vsakega treninga tudi ogrevanje, sproščanje in ohlajanje.

Priporočljiva je naslednja shema: ogrevanje okoli 10 minut, zmerna dinamično-aerobna vadba 30 minut, sproščanje 15 minut ter ohlajanje 5 minut. Priporočila so le okvirna – sodobne smernice dopuščajo tudi prilagajanje sheme glede na organizacijske možnosti in posameznikove želje.
Pri manj zmogljivih posameznikih lahko dinamično-aerobno vadbo v uvajalnem obdobju  skrajšamo  po načelu FIT (pogosteje, manj intenzivno, krajši čas), vendar ne na manj kot 10 minut.
Napredovanje je pri vadbi vedno individualno - tako trajanje kot jakost vadbe povečujemo le postopno in pri tem upoštevamo posameznikovo starost, konstitucijo ter spremljajoče bolezni. Nekateri posamezniki so že v izhodišču zelo zmogljivi in bodo hitro napredovali, drugi bodo zmogljivost pridobivali postopoma.

Redno telesno vadbo pri koronarnih bolnikih obravnavamo kot integralni del zdravega življenjskega sloga
, hkrati pa tudi kot zdravilo, saj pravilno odmerjena in redna telesna vadba, predvsem aerobna, preprečuje napredovanje srčno-žilnih bolezni, podaljšuje življenje in izboljšuje njegovo kakovost.

Ob nedvoumno koristnih učinkih vadbe ostaja verjetno najtežje zagotoviti zadostno motiviranost posameznika za vztrajanje pri redni telesni dejavnosti. Bolj verjetno je, da bo posameznik vztrajal pri redni vadbi, če bo lahko izbral takšno vrsto varne in učinkovite vadbe, ki mu ugaja in se bo z njo lahko poistovetil, hkrati pa jo bo lahko vgradil v svoj življenjski slog. 

Program G-I-O je metoda vadbe, ki temelji na fiziološko oblikovanih vzorcih gibanja, ki so usklajeni z dihanjem. Vključuje senzorično-motorične funkcije, dihanje in višje možganske procese ter predstavlja model sinhronizirane kardio-respiratorne rehabilitacije. Pri izvajanju programa se periodično izmenjujejo sklopi vzpostavljanja in rušenja človekovega ravnovesja z elementi hitre in počasne motorike ter z usklajevanjem delovanja parasimpatičnega in simpatičnega živčevja.

Zdrava prehrana
Strokovne smernice priporočajo sredozemski tip diete, ker zmanjša tveganje za srčni infarkt in srčno-žilno smrt.
Sredozemska prehrana je uravnotežena, vsebuje vse potrebna hranila (ogljikove hidrate, beljakovine, maščobe, vitamine in minerale. Značilno zanjo je, da vsebuje malo nasičenih maščob (maščobe živalskega izvora) in nič trans-maščobnih kislin (v industrijsko predelanih živilih), namesto njih pa več  večkrat nenasičenih maščob (maščobe v ribah, oljčnem olju in oreščkih), ki delujejo varovalno na srčno-žilni sistem.
Zdrava prehrana naj vsebuje čim manj enostavnih ogljikovih hidratov (sladkor, testenine, kruh, krompir ipd.), ki jih nadomestimo z vsaj 5 obroki zelenjave in nizkokaloričnega sadja; vsebuje naj zelo malo soli (<5 g/dan — tj. polovico soli, ki jo dnevno zaužije prebivalec Slovenije).

Kajenje
Je eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za nastanek bolezni srca in žilja in hkrati tisti dejavnik tveganja, ki ga posameznik najučinkoviteje obvlada edinole sam. Kadilcem, ki opustijo kajenje, se zmanjša tveganje za vnovični infarkt ali možgansko kap kar za 50%.

Bolezenski dejavniki tveganja
To so zvišan krvni  holesterol na račun nevarnega holesterola LDL, povišan krvni tlak, sladkorna bolezen in debelost. Te dejavnike tveganja obvladujemo z zdravim življenjskim slogom in zdravili.
Prizadevamo si, da je pri bolnikih po srčnem infarktu:
•    vrednost “slabega” holesterola (LDL) manjša od 1,8 mmol/L,
•    krvni tlak manjši od 140/90 mmHg,
•    indeks telesne mase manjši od 25 kg/m2,
•    vrednost glikiranega hemoglobina (HbA1c) pri sladkornih bolnikih manj kot 7 mmol/L.

Zdravila v sekundarni preventivi so  zdravila, ki zmanjšajo tveganje za srčni infarkt in so obvezna pri bolnikih s koronarno boleznijo. 

Sem sodijo:
Zaviralci zlepljanja trombocitov (aspirin ter vsaj prvo leto po infarktu ali vstavitvi žilne opornice tikagrelor, prasugrel ali klopidogrel), ker zmanjšajo nevarnost strdkov in koronarnih zapor.
Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta ali “blokatorji beta”, ki zmanjšajo tveganje za motnje ritma in nenadno srčno smrt;
Statini znižujejo raven holesterola LDL in  upočasnijo napredovanje ateroskleroze;
Zaviralci renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema (RAAS) (“zaviralci ACE” in “sartani”)  zmanjšajo tveganje za srčno popuščanje.

Ob tem pa moramo vedeti, da zdravila dopolnijo — in ne nadomestijo — varovalnega življenjskega sloga. Hkrati moramo poudariti, da je zdravilo učinkovito le, ko ga jemljemo redno: posamezniki, ki zaužijejo manj kot 70-80 % predpisanih odmerkov zdravil, imajo namreč 2- do 4-krat večje tveganje za srčno-žilne zaplete kot bolniki, ki zaužijejo skoraj vse predpisane odmerke.

Psihosocialna podpora 
Motnje razpoloženja, zlasti tesnoba in depresija, so pri srčno-žilnih bolnikih zelo pogoste: kar 60% bolnikov po srčnem infarktu doživlja napade Tesnobe in 20 % depresijo; zlasti v zgodnjem obdobju po infarktu so bojazni pred vnovičnim infarktom pogoste in lahko zelo onesposabljajo bolnike in njihove svojce. V prvi vrsti je pomembno prepoznavati take težave, saj obstajajo številni načini za njihovo obvladovanje ali zdravljenje — najpomembnejši korak pri prepoznavanju pa je, da bolnik o tem spregovori.

Opolnomočenje
Zajema ukrepe, ki posamezniku omogočijo samostojno, odgovorno in avtonomno udejanjanje lastnih interesov — pri bolnika gre predvsem za ohranjanje in krepitev zdravja. V ožjem pomenu s tem želimo, da bolnik kar najbolj pridobi znanja, veščine, spretnosti in informacije, da se uspešno sooči s svojo boleznijo. Sem sodijo vsaj poznavanje lastne bolezni in vzrokov zanjo (dejavnikov tveganja), njenega pričakovanega poteka, možnih simptomov in zapletov, načinov diagnostike in zdravljenja ter prvin zdravega življenjskega sloga.

Koronarni klubi in društva
Koronarni klubi in društva predstavljajo temelj vseživljenjske srčno-žilne rehabilitacije v Sloveniji, saj že desetletja v soglasju z najsodobnejšimi strokovnimi usmeritvami zagotavljajo ustrezno podporo, informiranost, udejstvovanje in opolnomočenje svojih članov ter opominjajo stroko in družbo, da mora biti varovanje srčno-žilnega zdravja osredinjeno na bolnika.

Vseživljenjska rehabilitacija v koronarnih društvih je namenjena koronarnim bolnikom, ki so preboleli srčni infarktu,  po kirurškem posegu ali po dilataciji (z vstavitvijo žilne opornice ali brez nje) koronarnih arterij, kroničnim koronarnim bolnikom, bolnikom s stabilnim kroničnim srčnim popuščanjem in ogroženim zdravim osebam, ki imajo več srčno-žilnih dejavnikov tveganja.

Avtorica: prof. dr Irena Keber, dr. med
Prilagodila in povzela iz zloženke KK: Monika Hozjan



Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.