Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Pomen telesne vadbe pri bolnikih s srčnim popuščanjem

Kaj je srčno popuščanje?

Srčno popuščanje je  bolezensko stanje, do katerega pripelje oslabljeno delovanje srca. Je posledica različnih bolezni srca. Najpogostejša vzroka sta koronarna bolezen srca in arterijska hipertenzija. Poglavitna bolezenska znaka sta otežkočeno dihanje in utrujenost, sprva le med telesno obremenitvijo, v napredovalnih stanjih pa tudi v mirovanju, v ležečem  položaju zaradi zastajanja vode v pljučih ter otekline trebuha in nog. Zmanjšanje telesne zmogljivosti  zaradi pojava utrujenosti in težkega dihanja je različno in je merilo za uvrščanje bolnikov s srčnim popuščanjem v štiri funkcijske razrede. V prvi razred sodijo tisti,  pri katerih zmogljivost za telesni napor ni okrnjena; v drugi bolniki, pri katerih se pojavi težko dihanje in utrujenost pri zmernih obremenitvah; v tretji bolniki, pri katerih se pojavita ta znaka  pri majhnih telesnih obremenitvah; v četrti pa bolniki, ki imajo težave že  v mirovanju. V teh  primerih govorimo tudi o dekompenziranem srčnem popuščanju. Prognoza bolnikov s srčnim popuščanjem je odvisna od napredovalosti srčnega popuščanja. Bolniki z napredovalnim srčnim popuščanjem  imajo slabšo prognozo, kot bolniki z nekaterimi vrstami  rakastnih bolezni. Triletna umrljivost bolnikov z novim pojavom srčnega popuščaja je okrog 60%.   

Kako pogosto je srčno popuščanje?

Število bolnikov s srčnim popuščanjem se v populaciji povečuje. To  je predvsem posledica staranja populacije in boljšega zdravljenja koronarne bolezni, zlasti akutnega miokardnega infarkta, tako da preživi več bolnikov, ki imajo kronično okvaro srčne mišice. Po izsledkih različnih raziskav se pojavlja  s pogostostjo 1 do 5 primerov  na 1000 oseb na leto, število bolnikov  pa je od 3 do 20  na 1000 prebivalcev. Ocenjujemo, da je v Sloveniji 10.000 do 38.000 bolnikov s srčnim popuščanjem in da letno zboli 2000 do 9000 bolnikov. Srčno popuščanje je v razvitih državah med glavnimi razlogi za bolnišnično zdravljenje. V Sloveniji vsako leto bolniško zdravimo okrog 6000 takih bolnikov.  

Pomen telesne vadbe pri srčnem  popuščanju

V zadnjih 15 letih se je stališče do telesne dejavnosti pri bolnikih s srčnim popuščanjem povsem spremenilo. Pred tem obdobjem so zdravniki svetovali počitek in izogibanje telesnim naporom. Domnevali so, da z mirovanjem zaščitimo srce pred nadaljnim pešanjem.  Danes pa vemo, da je telesna nedejavnost tudi za te bolnike nevarna in da lahko z redno telesno vadbo zmanjšamo težave, pri nekaterih tudi izboljšamo preživetje. Danes predstavlja telesna vadba pomembno dopolnilo drugim načinom zdravljenja srčnega popuščanja in jo v strokovnih smernicah priporočata tako evropsko kot tudi ameriško kardiološko združenje.

Telesna neaktivnost  prispeva k nastanku bolezenskih težav, značilnih za srčno popuščanje. Zaradi nerabe se masa skeletnih mišic in njihova moč zmanjšata, med telesno obremnitvijo pa se krvni pretok skoznje ne zveča v zadostni meri.  Z redno telesno vadbo se že po nekaj tednih izboljša mišična presnova, mišice se okrepijo, izboljša pa se tudi krvni pretok skoznje. Ima pa telesna vadba še druge ugodne učinke, ki pripeljejo do bolj ekonomičnega dela srca, tako da je za isto zunanje delo potrebno manjše delo srca. Zaradi vpliva na vegetativne živčevje tako, da zmanjša aktivnost simpatika in poveča aktivnost vagusa, se zmanjša srčni utrip v mirovanju in zmanjša nevarnost srčnih aritmij. Poveča se od endotelija odvisna dilatacija arterij, kar ugodno vpliva na pretok skozi koronarno pa tudi periferno arterijsko žilje. Telesna dejavnost zmanjšuje kardiovaskularne dejavnike tveganja, zlasti ima ugodne učinke na presnovo krvnega sladkorja in krvnih lipidov. Po dvo do tromesečni vadbi se maksimalna aerobna zmogljiovst izboljša za okrog 20%, zmanjšajo se simptomi srčnega popuščanja in izboljša počutje.  

Izbor bolnikov za telesno vadbo

Telesno so lahko aktivni bolniki s kompenziranim srčnim popuščanjem v funkcijskem razredu 1 do 3. Bolniki z znaki srčne dekompenzacije,  zastojem v pljučih, oteklinami, povečanimi jetri (funkcijski razred IV) pa morajo počivati, dokler z zdravljenjem ne dosežemo izboljšanja. Telesno  vadbo odsvetujemo tudi bolnikom z nevarnimi motnjami srčnega ritma, ki so pri bolnikih s srčnim popuščanjem pogoste. Razen tega pa pri nasvetu za telesno vadbo tako kot tudi pri drugih srčnih bolnikih upoštevamo še druge znane kontraindikacije za telesno aktivnost: to so nestabilna miokardna  ishemija; huda aortna stenoza ali regurgitacija, določene prirojene srčne hibe, nevarne motnje srčnega ritma in nekatere internistične bolezni, ki jih telesna aktivnost lahko poslabša.

O tem, ali naj bolnik s srčnim popuščanjem začne z redno telesno vadbo, naj odloči kardiolog, ki oceni bolnikovo stanje in opravi ustrezne preiskave. Med temi je zelo pomembno obremenitveno testiranje, ki ga uporabljamo za ocenjevanje resnosti bolezni in za predpis telesne aktivnosti. Uporabljamo obremenitveno testiranje na tekočem traku ali na kolesu, pri čemer bolnika obremenimo do nastopa težav.

Način telesne vadbe

Najbolj se je uveljavila dinamična aerobna vadba. Med različnimi oblikami take vadbe je najbolj primerna vadba na sobnem kolesu in to iz več razlogov.  Na sobnem kolesu je možno izvajati zelo malo intenzivne obremenitve, možno je natančno in ponovljivo odmerjanje intenzivnosti vadbe, možno so tudi meritve srčne frekvence, ritma in krvnega tlaka med vadbo. Ta način vadbe je zlasti primeren za bolnike z zelo zmanjšano telesno zmogljivostjo, hudo intoleranco na napor, motnjami srčnega ritma, pri zelo debelih, pri ortopedskih in nevroloških boleznih in pri starostnikih.  Z vadbo na kolesu lahko bolniki začno, ko so stabilni vsaj tri tedne, če lahko govorijo brez težkega dihanja, če je frekvenca dihanja manj kot 30/min in  srčna frekvenca v mirovanju pa manj kot 110/min.

Možna je intervalna ali kontinuirna vadba.  Pri intervalni vadbi se menjajo faze intenzivne obremenitve s fazami zelo nizke obremenitve.  Z intervalno vadbo dosežemo močnejši učinek na periferne mišice kot pri kontinuirani vadbi, hkrati pa ne povzročimo večjega kardiovaskularnega stresa. Pri kontinuirani vadbi pa bolnik zdržema izvaja določeno dinamično aktivnost. Bolniku kardiolog predpiše intenzivnost in trajanje enkratne vadbe in pogostost vadbe.  Intenzivnost vadbe določimo z deležem maksimalne aerobne zmogljivosti in deležem maksimalne srčne frekvence ali pa z Borgovo skalo zaznane utrujenosti. Pri srčnem popuščanju uporabljamo intenzivnost 40 do 80% dosežene maksimalne zmogljivosti oziroma 60 do 80% najvišje srčne frekvence, dosežene pri obremenitvenem testiranju. Trajanje in pogostost vadbe je odvisna od začetne zmogljivosti in funkcijskega stanja. Pri bolnikih z zmogljivostjo 3 MET priporočamo 5 do 10 minut vadbe intenzivnosti 25 W večkrat dnevno. Pri zmogljivosti 3 do 5 MET zadošča 15 minutna vadba enkrat do dvakrat dnevno, pri zmogljivosti nad 5 MET pa 20 do 30 minut vadbe petkrat tedensko. Izboljšanje telesne zmogljivosti in izboljšanje  simptomatike se pojavi po  4 tednih vadbe, maksimalni učinki pa so vidni po 16 do 24 tednih.

Obdobja vadbe razdelimo v začetno obdobje, obdobje napredovanja in obdobje vzdrževanja. V začetnem obdobju naj bo intenzivnost vadbe majhna (40-50% najvišje aerobne zmogljivosti VO2), dokler ne dosežemo trajanje vadbe 10 do 15 min. Nato se trajanje vadbe in pogostost treninga povečuje glede na simptome in klinični status. Med fazo napredovanja se postopno povečuje intenzivnost vadbe na 50% do 60%, končni cilj pa je doseči intenzivnost 70% najvišje aerobne zmogljivosti. Sekundarni cilj pa je doseči daljše trajanje vadbe 15 do 20 minut ali celo do 30 min.  Vzdrževalna faza se začenja po prvih 6 mesecih treninga.  

Druge oblike vadbe

Zelo pomemben del vadbe so gimnastične vaje, ki izboljšajo mišično fleksibilnost in moč, koordinacijo gibanja in dihalno zmogljivost. Vrsto gimnastičnih vaj in položaj telesa med njihovim izvajanjem moramo prilagoditi tako, da preprečimo porast sistolične in diastolične obremenitve srca. Bolniki naj vadijo sede in tako, da ostajajo roke v ravnini prsnega koša.

Pri vadbi bolnikov s srčnim popuščanjem se vse bolj uveljavlja uporovna vadba v obliki ritmičnega ponavljanja submaksimalnih izometričnih mišičnih kontrakcij z obremenitvijo 60% in 80% največjega hotnega stiska. Te obremenitve naj bolniki izvajajo intervalno, tako da se izmenjujejo 1 minuta  aktivnosti in 2 minuti počitka. Priporočljiv je tudi trening dihalnih mišic in joga, ki izboljšata koordinacijo delovanja dihalnih mišic in upočasnita frekvenco dihanja.


Varnost vadbe

Bolniki s srčnim popuščanjem so bolj ogroženi pred zapleti med telesno vadbo, zato je v začetnem obdobju in obdobju stopnjevanja intenzivnosti vadbe potreben zdravstveni nadzor, zato naj jo izvajajo  v zdravstvenih centrih, v katerih imajo organizirano rehabilitacijo za srčne bolnike. Ko pa so dosegli fazo vzdrževanja, je možno izvajanje vadbe v domačem okolju ali pa v skupinah, ki naj jih vodijo trenerji s poglobljenim znanjem rehabilitacije srčnih bolnikov. Vaditelji in ostalo osebje mora poznati temeljne postopke oživljanja. Izdelan naj bo tudi natančen protokol, kako ukrepati ob zapletih.   

Prof. dr. Irena Keber, dr.med.

6. februar, 2018 

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.