Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Spet Živa

Kdaj se je v resnici začela moja zgodba, povezana z obiski na Inštitutu za preventivno medicino in dr. Matejo Hafner?  S prvim obiskom? Nekje vmes, ko sem po letu in pol terapij skoraj obupala in bila prepričana, da capljam na mestu oz. se v najboljšem primeru vrtim  v krogih in da je vse nesmiselno? Tako približno sem se počutila takrat, ko sem bila prepričana, da bom ob naslednjem obisku napovedala, da  je tudi moj zadnji, ker enostavno nisem več prenesla mrcvarjenja, moji kilogrami pa so se vse prej kot nižali… In če bi takrat zares obupala, bi bila še danes prepričana, da sem imela prav, da mi nič in nihče ne more pomagati in da je bil Inštitut še ena od postaj na poti nesmisla in zaporednih neuspehov, kar se tiče prehranjevanja, primernega za moje telo, in nadzora moje telesne teže.

Včerajšnji obisk mi je pustil precej grenak priokus in občutek, da se nahajam v nerešljivi situaciji, ker v resnici sploh ne vem, kaj bi morala narediti; in kot že nekajkrat se nahajam v nizu poskusov; med desetimi barvnimi kroglicami moram izbrati modro – nadvse preprosta naloga; ampak jaz sem barvno slepa…

Rekli ste: 20% predstavlja prehrana, 30% gibanje, ostalo 50%; kako naj uspem, če se spotikam ob prehrano in gibanje, zraven pa se mi ne sanja čisto, kaj v resnici stoji za ključnimi 50%...

Včeraj sem se zlahka identificirala s sinom, ki ima težave na socialnem področju; socialna dinamika mu je tuja, interakcije odnosov v skupini  praktično nedojemljiva; a korak za korakom smo uspeli, da se je ustreznih vzorcev vedenja naučil na pamet… ker nima predalčka v možganih, ki bi mu omogočalo učenje s posnemanjem in je na tem področju vedno v položaju, ko ugiba, kateri odziv je v določeni situaciji najbolj ustrezen…
Samo da imam jaz isti manjko na področju fizičnega telesa. Enostavno ne čutim mojega telesa kot del sebe in ves čas imam občutek, da je to samo nadomestni del za zdajšnje življenje… ker enkrat prej sem bivala v drugačnem telesu. Kot otrok se spomnim, da sem do nekako 5. leta čakala, da mi zrastejo krila; tako kot nohti in lasje in cele noči sem sanjala, kako letim in kako sem to počela prej. Odrasli so mislili, da hočem posnemati baletke, jaz pa sem se s stopali želela čim manj dotikati tal, zato sem hodila po konicah prstov. Še večjo težavo mi je predstavljalo prehranjevanje in iztrebljanje. Ti dve stvari nista šli v moj sistem in sta mi bili povsem tuji; do 3. leta sem se trudila, da bi se temu izognila; bila sem močno podhranjena in neskončno mnogo ur sem morala preživeti na kahlici. Potem sem verjetno izračunala, da je sistem močnejši od mene in se prilagodila do te mere, da se je dalo shajati. Da ne omenjam, da sem bila zaradi mojih prepričanj ničkolikokrat kaznovana. Iztrebljanje se je uredilo v zadnjih petnajstih letih medtem ko s prehranjevanjem vi verjetno bolj transparentno vidite, kako stojim. Moj strah pred hrano je v resnici samo odpor do nje in se trudim jesti, ker se pač mora; pa vendar mi je ta neobhodna fiziološka potreba še vedno tuja… in zato na tem področju moram vklopiti intelekt, ker so  instinkt in moja druga bralna orodja nekompatibilna s tem področjem.  

Tretje področje, ki me travmira in vsakič sproti prilepi minus, je orientacija. Moji možgani ne zmorejo niti osnov; če grem po neznani poti peš, z avtom ali kolesom- in če že pridem do cilja (največkrat po 10 poskusih in medtem 10 ljudi vprašam, kam moram- z Garminom zadeva ni kaj dosti boljša, ker meni skoraj redno ne deluje in odpove) - zagotovo ne bom znala nazaj, ker ne zmorem zrcalne slike poti. Izgubljam se ne le v primeru, če se poti naučim na pamet; in sicer v obe strani; ker prihod na točko A  ter odhod iz točke A zame nimata nič skupnega. Spet nič od instinkta, občutka, notranjega kompasa; rešuje me zgolj intelekt.

Vi ste včasih jezni name, jaz pa velikokrat ne vem čisto točno, zakaj, in edino, kar mi preostane je, da se (še naprej)  trudim; največkrat po principu poskusov na slepo na podlagi intelekta, ker me drugi občutki puščajo na cedilu. Res je, da imam določene vedenjske vzorce, ki jih moram preseči, npr. to, da venomer procesiram več stvari hkrati, ki dejansko nimajo skupne točke,… pa še kaj verjetno.
V resnici se pa ne počutim domače v svojem telesu in se ne znajdem z njim. Namesto plesnih čeveljcev nosim plavutke; in za tek na 100m imam namesto dveh nog le eno… že celo življenje.

Res pa je, da preko svojega telesa kljub vsemu lahko počnem marsikaj drugega; vidim barve razpoloženja drugih, z dotikom rok že od malega mojim otrokom odpravljam bolečino, včasih v šoli le meni uspe pomiriti kakšnega otroka…

Kdaj torej se je začela moja zgodba? Mnogokrat in vsakič, ko sam reševala svojo dušo pred umiranjem in pred njo postavila svoje telo kot ščit, da je imel možnost preživetja vsaj eden od njiju. Če sem hotela vsaj malo prizanesti svoji duši, je bilo moje telo tisto, ki sem ga venomer pošiljala v bitke. Tako zelo dolgo, da sem se ga naučila pogrešati, žrtvovati in ga ne več čutiti; in tako sem mislila, da sem preslepila bolečino, v resnici pa sem najbolj ogoljufala samo sebe. Mislila sem, da bodo fizične, psihične in še kakšne druge zlorabe ostale na fizičnem nivoju in se ne bodo dotaknile moje duše. Skozi vsa ta leta sem temu res verjela. Nisem si hotela priznati, da je telo dušni oltar, ki z vsako frekvenco odseva svoje počutje duši in ga obarva; svetlo, temno, mavrično, žalostno…

Začelo se je zelo zgodaj. Rodila sem se materi, ki je nekaj dni pred mojim rojstvom dopolnila sedemnajst let. Vedela sem, da sem razlog za konec njenega svobodnega življenja in tako rekoč nujno zlo. Fizično telo sem pustila tam, ker kot otrok nisem imela možnosti oditi, zato pa je lahko odhajala duša. Nekako sem uspela preživeti do trenutka, ko je odšel oče. Imela sem osem let in bil je edini, ob katerem sem se počutila varno.
»Krava debela!« Ob teh besedah me še vedno strese. Stara sem bila 12 let, toliko, kot zdaj moja hči. Imela sem telo skoraj odrasle ženske in nekaj čez 60 kg. Telo je spet postalo ščit. V obdobju manj kot pol leta sem shujšala na 48 kg. Preprečila sem verbalno nasilje, a nisem se zavedala, da ima nasilje tisoč in en obraz. Moja biološka mati je našla druga vrata, da je zaobšla telo in mrcvarila mojo dušo.

Družina se je razbila, mlajši brat je bolj kot ne postal moja skrb in ponovna poroka matere s Srbom in dojenček na poti so prinesle nove spremembe na slabše. Bila sem gimnazijka v prvem letniku, navajena skrbeti zase in misliti s svojo glavo, zato se nisem mogla ukloniti poniževanju in izkoriščanju. Po še enem izgredu in fizičnem obračunu je nastopil black out. Tega obdobja se ne spomnim, ne vem, kje sem spala, kako sem hodila v šolo, kolikokrat sem bila zasilno nastanjena pri tetah in stricih, ki sem jih komaj poznala. Tisto obdobje sem prenehala govoriti in prekinila vse stike z zunanjim svetom. Oče me ni vzel k sebi; bil je ponovno poročen oče dveh malih deklic, tretja je bila na poti – in odločil se je, da bo vso energijo vložil v novo družino.

K sebi sta me vzela materina starša. Medgeneracijska razlika je bila velika, a v zameno sem imela svojo malo sobico in občutek varnosti. S stradanjem sem prenehala. Kilogrami so se vračali. Vrnili so se vsi in še deset zraven, kljub temu, da se nisem prenažirala in relativno zdravo jedla za najstnico. Glede na to, da sem se morala veliko učiti, mi je primanjkovalo gibanja. A bil je še en šok v vrsti in točka izgorevanja se je spet znižala. Moje telo je bilo ves čas v vojnih razmerah. Hrano je skrbno nalagalo v shrambe.

V tistem obdobju sem spoznala svojega sedanjega moža in on ter njegova družina so bili tisti, kjer sem sploh prvič prepoznavala družinske vzorce in dinamiko meddružinskih odnosov, pripadnost in ljubezen. Bila sem prepričana, da se nikoli ne bom poročila, a skozi leta se je moje prepričanje nekoliko omajalo. Nekje v sebi sem sčasoma odkrila nekaj podobnega misli, da bom nekoč morda imela otroka.

Končala sem srednjo šolo in fakulteto. V tistem obdobju sem prehrano že imela zelo okleščeno; da sem imelo težo pod mejo debelosti, sem se morala veliko gibati in naučila sem se preživeti ob zelo malih količinah hrane. Zajtrk sem vedno preskočila in nadomestila s kavo, kosilo dokaj normalno uživala, večerjo največkrat preskočila ali pogrizla le jabolko. Mesa nikoli nisem marala. A izdajali so me napadi volčje lakote, ki sem jih ignorirala in potisnila nekam v podzavest.

Kmalu sva se preselila v malo stanovanje in se potem, ko sva oba imela službi, odločala za otroka. Načrtno sem zanosila. S trebuhom je rastel moj strah. Kaj, če bom nezmožna ljubiti to bitje? Kaj, če bom kot moja mati?
Napočil je trenutek, ko sem to čudovito bitje prvič stisnila k sebi in v sebi začutila neizmerno moč ljubezni in sprejemanja. Oddahnila sem si. A hkrati mi je šele takrat v glavi začelo odzvanjati vprašanje: Kako so me lahko zapustili tisti, ki bi morali skrbeti zame?
Sin je bil naporen dojenček, a z možem sva si dajala podporo in zmogla. Čez nekaj let je našo družino oplemenitila deklica, radoživ in ljubek otrok, ki je srečo in smeh sejal, kjerkoli se je pojavil.

Porod in obdobje dojenja sta bili prelomnici, ki sta me za hip vrnili v stik s svojim lastnim telesom. Ponosna sem bila nase in neskončno hvaležna svojemu telesu, da sem lahko bila del čudeža nastajanja in porajanja novega bitja; da je moje mleko vir življenja mojemu dojenčku; pripravljeno, ravno pravšnje temperature, zdravo, najboljše. Uživala sem med dojenjem in gledala dojenčka, kako hlastno je in kako  mirno je na prsih zaspal. Ure in ure in dneve in mesece sem nemo opazovala to neskončno ugodje in tega se nikoli nisem naveličala. Takrat sem se sama sebi zdela pomembna in vredna, da me nosi Zemlja.

A ne glede na to, da sem dojila, se mi teža po porodu ni zmanjševala. Ostala je zabetonirana do trenutka prenehanja dojenja. V letu dni nisem izgubila niti kilograma, razen tistih petih s porodom. K sreči se med nobeno  nosečnostjo nisem zredila dosti več kot 12 kg.
V tistem letu, ko sem zaključila hčerino porodniško, je sin vstopil v šolo in njegove specifike, ki sva jih z možem z veliko truda zmogla nekako uravnavati, so izbruhnile in postale neobvladljive. Strokovne službe so naju z možem obtožile, da otrok v normalni družini ne bi bil tak, kot je. Podali so prijavo na Center in grozilo nam je, da nama bodo vzeli eno leto staro hči.

Že 10 mesecev je bilo, odkar je sin začel hoditi v 1. razred. Nisem več vedela, kaj sploh še lahko storim, nisem več vedela, kaj je prav in kaj narobe. Nisem bila več prepričana, če sploh še sodim v skupino normalnih ljudi. In najhuje, izgubila sem že skoraj vsakršno upanje, da bo sploh še kdaj bolje ali vsaj drugače. Tisti dan sem bila dogovorjena s še eno strokovnjakinjo, da jo pokličem po telefonu in da mi pove, kakšna so njena opažanja in kako nam lahko pomaga. Bila je zagotovo že vsaj deseta po vrsti, ki naj bi vedela, kako in zakaj. Takrat sem si obljubila, da bo gotovo tudi zadnja, če bomo spet morali skozi ponavljajočo se kalvarijo. S tistim telefonskim klicem se je vse spremenilo. Gospa je izrazila sum na visoko-funkcionalni avtizem ali na Aspergerjev sindrom. Čeprav sem v šolstvu delala že več kot deset let, za te izraze nisem slišala. Avtizem kot tak mi je bil seveda poznan, a sem ga nekako poistovetila z Rainmanom. Kar naenkrat je iz mene padla teža samoobtoževanja večih let, prvič sem slišala, da družina ni kriva, da je otrok tak, kot je. Da ni problem pri vzgoji in ne pri »čudnih« starših. Bil je globok občutek olajšanja, ki je trajal nekaj minut. Potem se je prikradlo nekaj drugega. Neizmerna žalost in kruto zavedanje… soočenje z dejstvom, da ne glede na to, koliko časa, koliko truda in koliko energije bomo vložili v mojega sina, nikoli ne bo običajen otrok. Ko je z mene padlo breme obtožb in samoobtožb, ga je nadomestilo še nekaj hujšega. Imela sem občutek, da je moj otrok umrl. Dva meseca sem jokala. Ponoči sem se zbujala v solzah, noč za nočjo. Žalovala sem za otrokom, ki ga nikoli ni bilo. Žalovala sem za vsem tistim, kar sem mislila, da nekoč bo.

Po pridobljeni diagnozi se je prijava umaknila, za nas pa se je začelo dolgoletno delo na socialnih veščinah, dieti, čiščenju težkih kovin, pomoči pri šolskem delu… in strah, da bomo še ena družina v vrsti, ki bo razpadla. Starši, s katerimi smo se srečavali na delavnicah za otroke s  spektroavtistično motnjo, so se razhajali eden za drugim. Jaz pa nisem hotela izgubiti svoje družine, moža in otrok, ki sem jih neskončno ljubila. Zato sem storila vse in še več, da sem držala niti skupaj; četudi bi mi odpadle roke, četudi bi niti držala z zobmi.

…Ko stiska preraste v neobvladljivo, se starši z vso pravico sprašujejo: Kdaj je čas, da se začne reševati družino?
Kaj storiti, ko ugotoviš, da odpovedovanje lastnemu življenju in sanjam ni več smiselno, ker stanje ostaja enako ali se celo slabša? Kako si priznati, da podrejanje cele družine zgolj enemu članu le-te ne povezuje, ampak ruši? Kdaj naj brezpogojna materinska ljubezen  prizna premoč realnemu življenju in dejstvu, da kljub srčni želji nič ne zmore spremeniti, četudi si to kot mati neskončno želiš in si se lahko za več let popolnoma izgubil v ljubezni in želji pomagati svojemu ljubemu otroku?

Kje je tista meja, ko je treba začeti reševati družino?...

Medicina mi ni ponudila nikakršne rešitve. Slišala sem za Marjana Ogorevca. Naučila sem se reikija in vpletala te energije v našo družino; kasneje sem naredila še tečaj biorgonomije. Pomagalo je, a jaz sem takrat spet za seboj pustila svoje telo; kot že mnogokrat prej…
Preživeli smo tisto najhujše obdobje, sin zdaj končuje srednjo  računalniško šolo. Računalništvo je njegov hobi in verjetno bo od tega tudi živel. Končal je glasbeno šolo in igra klarinet pri pihalnem orkestru. Ves čas meji na odvisnost od računalnika, ki jo zamegljuje šola, ki temelji na uporabi računalnika. Družinska dinamika je organizirana tako, da smučanje, kolesarjenje in planinarjenje presekajo priklop na internet. Le kdo bi ob tem pomislil, da nobena od teh dejavnosti ni prijazna do mene in mojega telesa ter uravnavanja moje teže?  

Ko sem nekoč popolnoma sesuta prišla na Inštitut in na kratko opisala travmatično obdobje sina, njegovo pubertetniško vseznalost in hkrati kratenje svobode vsem ostalim družinskim članom, mi je dr. Hafnerjeva namenila besede, ki jih še vedno pomnim:
»Ko nekdo postane polnoleten s kakršnim koli primanjkljajem, pa najsi bo to Downov sindrom, naj bo otrok tetraplegik, asperger ali kako drugače poseben, je potrebno preložiti tisti del odgovornosti, ki jo zmore prevzeti, nanj, in naj se vklopi v ta svet in začne živeti po svojih idejah in predstavah. Starši naj stopijo korak nazaj in zajamejo sapo zase. Do tega obdobja ste položili temelje. Od tod naprej naj si otrok tlakuje pot sam. Le kdo potrebuje popolnoma sesuto in nervozno mater?«

Včasih uspem vse zaplete in zagate obdržati zunaj sebe, včasih me zajame sveta jeza in bi se zlahka spremenila v ognjemet. Moram se pohvaliti, da načeloma prepuščam odločitve sinu; sicer ne bi prišlo do tega, da bi se do roka pozabil vpisati na univerzo. To naj mu bo življenjska šola, da starši nismo reminderji oz. če smo, smo z razlogom. In zdaj naj se odvije tako, kot se mora, da bo za njegovo najvišje dobro, jaz pa sem tiho prisotna in zanj, če me prosi za pomoč.

Tik preden sem začela hoditi na Inštitut, sam bila v obdobju konstantnega stresa. Ko so se poklopili še smrt moje stare mame in preobremenitve v službi, sem odpovedala. Ali se to imenuje živčni zlom ali pregorelost, je čisto vseeno. Antidepresivom sem se izognila s terapijo hoje 10 km na dan. Vedela sem, da bi zdravila še povečala mojo težo, ki je postajala vedno bolj neobvladljiva.

V tistem obdobju so otroci že toliko odrasli, da sem si lahko privoščila uro ali dve fizične aktivnosti. Vsak dan ali vsaj vsak drugi dan. To je pomenilo uro do dve kolesarjenja več kot 30 km, vključno s konkretnimi vzponi, dir v bližnji hrib za dve uri, 8 km teka s precejšnjim vzponom- kilogrami pa se niso dali. Prehrano sem še zminimalizirala, čeprav sem bila že na meji zmogljivosti. Takrat sem imela referenčno ambulanto, ki jo imamo pri 40-ih, in sem zajavkala nad kilogrami; imela sam jih vsaj 10 preveč. Medicinska sestra mi je dejala, da z leti telo potrebuje znatno več aktivnosti, da ostane v formi, zato naj bi povečala fizično aktivnost vsaj za 30 %. Meni je šlo na jok. Vsaj  povišanega sladkorja in holesterola mi niso mogli očitati, a jaz vseeno nisem videla luči na koncu tunela. Hkrati me nihče ni jemal resno, ko sem opisala primer, ko sem tri ure kolesarila na Tegoško planino, tisti dan jedla zajtrk, juho za kosilo, energijsko ploščico na poti, zvečer jabolko – v naslednjih treh dneh pa si naložila dodatne 3 kg, pri tem pa je bil vnos hrane pod povprečjem.

V takem stanju sem prišla na Inštitut; s težo na meji debelosti, hkrati pa je bilo moje telo podhranjeno. 4/7 urnik me je zadel kot topovska krogla; hoja je bila vse, kar sem si uspela privoščiti. Upala sem, da se bom lahko udeležila Ljubljanskega maratona, vsaj malega, pa je vse splavalo po vodi. Pisanje jedilnika je bila nočna mora; vse je bilo narobe. Po pol leta sem se uklonila, da poskusim zajtrkovati. Cel mesec sem bruhala; le nekaj malega zajtrka sem uspela obdržati v želodcu.  Izkazalo se je, da je bil to ključni moment inzulinske krivulje, ki je držala konstanto skozi ves dan in dovolila določene odmike brez prevelike škode; rigiden urnik in 15 minutni odmor za malico, ki ga v šoli imaš ali pa tudi ne, so od mene zahtevali zajtrk doma, pred službo. Počasi sem se navadila na hojo in sčasoma v njej začela uživati. Sprva sem jo izrabila za umik v zgornje povezave, premlevanje in reševanje problemov, potem pa mi je v dveh letih uspelo vrniti se v svoje telo, spremljati dih, čutiti korak, premikanje rok… in misliti na nič, samo biti s seboj. Tudi dihalne vaje so mi bile izziv; zelo težko sem bila namreč sama s seboj in običajno sem takrat načrtovala pobeg v višje sfere; da sem se le uspela izogniti sebi in svojemu telesu.

Dve leti in pol je od mojega prvega obiska na Inštitutu. To je bilo naporno obdobje zaradi rigoroznih sprememb, ki so se zahtevale, discipline na čisto drugačen način, kot sem jo bila vajena. Hkrati so bili obiski enkrat tedensko »a must« in težko sem jih včasih uskladila s službenimi in družinskimi obveznostmi; skoraj 100 km in tri ure časa, kar sem morala vplesti v svoj urnik, ni malo. A izkazalo se je za sijajno naložbo. Moja perspektiva nase in na moje telo je prijaznejša, bolje se razumem, sprejemam in znam biti bolj ljubezniva do sebe. Zdaj največkrat najprej prisluhnem svojemu telesu in na podlagi tega pristopam k družinskim aktivnostim. Moji trije so namreč vsi športni tipi s prirojeno kondicijo in naporno je ves čas biti najšibkejši člen. Maratoni in gorski vzponi mi ne predstavljajo več izziva; naučila sem se uživati v hoji in večje napore znam tempirati ter ublažiti s pravo prehrano. Zavedam se, da je zmerna aktivnost zame boljša dolgoročna naložba in edina pot, ki me vodi do zdravega načina življenja v kasnejšem obdobju. Vem, da se vsaka moja napaka izraža na dvigu teže, ker je točka izgorevanja pri meni še vedno zelo nizka in stres povzroči, da moje telo preklopi na črpanje iz shrambe v maščevju na hrano v mišicah. Celični spomin je močan in zavedam se, da se bo moje telo le počasi navadilo na ljubezen in življenje v miru, ker je bilo toliko let zapostavljeno in zlorabljeno. Vem, da idealne teže verjetno nikoli ne bom dosegla, a veliko mi pomeni že to, da mi teža ne narašča nenadzorovano. Prvič mi je dano uživati v pripravi in uživanju hrane brez strahu pred posledicami. Kljub temu, da podzavestno in zavestno pazim na količino in vrsto hrane, ki jo konzumiram, pojem mnogo več, kot sem v obdobju pred Inštitutom.

Hvala dr. Hafnerjevi za njeno vztrajnost in neomajno voljo. Vem, da sem bila naporna pacientka. Hvala tudi Moniki, Katji in Maji, ki so mi pomagale premagati mnogo neuspehov v vrsti. Če sem hotela vztrajati, sem se morala osredotočiti na uspeh tu in tam, včasih so bili posejani redkeje kot puščavske rože.

V tem obdobju se je zgodila še ena ključna sprememba. Dosegla sem, da strah ni več moj glavni usmerjevalec misli in dejanj. Pridobila sem zaupanje vase, v ljudi okoli sebe in življenje samo. Zaupam, da bom zmogla soočiti se z ovirami in da se dogodki odvijajo v pravo smer, če izhajam iz trenutka in z dejanji ostajam zvesta sama sebi in delujem v skladu z vesoljem in najvišjim dobrim. Če mi kdaj ne uspe, nič hudega. Oprostim si in poskusim znova. Prav tako večkrat postavim na prvo mesto sebe in svoje potrebe. Brez slabe vesti. Presenečena sem bila nad tem, da ljudje okrog mene to razumejo in sprejemajo; precej bolj naravno, kot sem si predstavljala, da bodo.

Vsem, ki vas čaka podoben izziv, želim srečno na dolgi in ovinkasti poti. Vsak kamen na njej je ovira z dodano vrednostjo, ki se vam bo v nekem trenutku skristalizirala, a ne nujno takrat, ko si to želite vi.

spet Živa

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.