Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Spremembe so naporne!

Moja zgodba o hujšanju je verjetno podobna mnogim. Celo življenje se že borim z odvečnimi kilogrami. Popisala bi lahko gore papirja, da bi opisala vse moje neštete zgodbe o hujšanju, tudi zelo uspešnem, a žal je potem slej ko prej vedno sledil  ponoven neuspeh.
 
Moram povedati, da sem zelo nesrečna, ker sem debela. Počutim se zaznamovano, ujeto, nesvobodno. Odvečni kilogrami me dušijo, psihično in fizično.

Nekega dne, po dolgem premišljevanju in odločanju,  sem se znašla na  Inštitutu za preventivno medicino. Vedela sem, da bo hudo in bilo me je strah. Zelo. » Ali zmoreš??«, mi je venomer kljuvalo po glavi in moja negativna plat je odgovarjala, da NE.  Doktor Hafnerjeva mi je povsem realno in stvarno razložila, da brez veliko gibanja ne bo šlo. Jaz pa sem bila tako utrujena in brez volje, z veseljem sem se sprehajala le z mojim psičkom.

In nekega torka, pod večer, sem se znašla na pet-kilometerskem pohodu. S hčerko sva prej z avtom izmerile razdaljo. Resnično je bila pot dolga pet km in meni se je zdela grozno dolga. S seboj sem imela pohodne palice, da bi vsaj malce lažje hodila. Tudi mož je šel z mano in bil mi je in mi je še vedno, v veliko oporo.

Jokala sem, skoraj celo pot. »Zakaj, zakaj se moram tako »matrat« ? Pa saj je vse zastonj, saj ne boš zmogla, kot vedno doslej, ne boš zmogla« mi je govoril moj drugi-negativni jaz. Pa sem kar hodila in hodila, mož me je bodril. Po petnajstih minutah me je bolelo vse. Pot mi je tekel po celem telesu. Ustavljala sem se, da sem se lahko nadihala. Res mi je bilo hudo. Razmišljala sem, kaj če ne bom zmogla priti do doma. Srce mi je ponorelo, občutek sem imela, da me bo kar zadušilo. Jaz pa sem še kar hodila. Moj notranji-dobri jaz se mi je  sem in tja le oglasil in me bodril, poleg moža. Mož ni povsem razumel, kakšen boj se bije v meni. Bila sem že povsem obnemogla, ko se mi je zazdelo, da se že malce bližava domu. To me je malce »dvignilo«. Pot me je zalival, srce mi je razbijalo, vse me je bolelo, jaz sem pa še kar hodila, in nekaj v meni me je vendarle gnalo naprej. Nekaj pozitivnega, velika, neizmerna želja po tem, da se osvobodim in zaživim. Da bom bolj zdrava, da se bom boljše počutila v svojem telesu, da si bom lahko šla kupit oblačila v normalno trgovino, da se bom nekoč lahko vendarle pogledala v ogledalo brez sramu in žalosti. In sem  hodila in hodila, zdelo se mi je neizmerno daleč in končno sva bila le doma. Padla sem na posteljo za pet minut, da sem prišla malo k sebi, potem pa sem vzela v roke mobi in napisala svoji sestri, ki me tudi zelo podpira in najboljši prijateljici, samo eno besedo :»ZMAGALA«.    Potem sem odšla v kopalnico.
 
Sedaj hodim že en mesec, velikokrat me spremljata mož in hči. Kar nekajkrat sem morala vzeti analgetik zaradi hudih bolečin. Stopilo se je tudi že par kg. Sedaj mi je že mnogo lažje in  tudi veliko lažje hodim. Seveda, še vedno me boli koleno in še vedno bi se kdaj po službi najraje ulegla. Pa saj tudi se, za kakšne pol ure, do ene ure.  Potem pa grem…. novemu življenju nasproti, svobodi, zdravju….in vem, pot bo še zelo dolga….do konca življenja.
 
Darja, 51 let

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.