Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Norost ali renesansa uma?

Mateja Hafner

Renesansa – ta moja obsedenost z Boticellijem, Michelangelom in Da Vincijem, italijanskim kapučinom in čutnostjo Firenc – mi ne da, da ne bi verjala v človeka. Včasih me žalosti, ko v ambulanti vsakodnevno vidim, kako nekateri prvo polovico življenja porabijo za doseganje finančnega bogastva in slave na račun zdravja, nato pa v drugi polovici življenja ves pridobljeni denar porabijo, da si zdravje povrnejo. To je pred stoletji opazil že Voltaire. Kakšna potrata časa za prazen nič!

Kako sem pristala v medicini, mi še danes ni povsem jasno. Kombinacija številnih naključij!? Motivirana s strahom, da bi znala toliko, da bi se vedno lahko izognila bolnišnici (kjer sem kot dojenček preživela kar nekaj časa), sem se zakopala v spoznavanje medicine. Tako te stvari pojasnjuje psihoanaliza. Seveda me je zanimalo tudi, kako funkcionira telo in vsa druga čudesa, tudi psihos in logos oziroma psihologija, veda o duši. Ne morem ravno reči, da sem postala zdravnica zato, da bi pomagala ljudem. V tistih časih še nisem premogla tega razumevanja. Ne vem, kaj hudiča mi je dandanes, da sem pripravljena delati dolge nadure, da se izboljša zdravje tistih, ki se k meni zatečejo po pomoč, hkrati pa pozabim na osebne potrebe. Prste ima verjetno vmes Voltairjev rek in pa dejstvo, da življenje samo po sebi nima cene. In življenje je lepo, čeprav včasih težko. In pa seveda moja ljubezen do malih drobnih stvari, kamor na primer sodi izmenjavanje mnenj s prijatelji, kolesarjenje v službo itn. Torej zelo sebični razlogi, ki izvirajo v preprosti potrebi po zadovoljstvu. Ta pa je nekaj, kar je na dosegu vsakega posameznika, vendar se zanjo ne zmenimo kaj prida. Vedno bolj prihajajo v ospredje vse tiste, »pomembne« stvari. Zategadelj kupujem drage medicinske aparate, hkrati pa se vozim v starem meganu, ki ga vsako leto enkrat na določenih mestih obrusim, pokitam in prebarvam, ker sovražim rjo, potem pa si zopet rečem: zdržal bo še eno leto.

V današnjem svetu gre 90 % propadlih podjetij k vragu zato, ker jih spodnese likvidnost in ne zato, ker ne bi imeli dobrih namenov, idej ali znanja. In tudi stanje našega zdravstva ni posebej rožnato. Pozabljamo, da smo omejeni tudi z dejstvom, ki mu pravimo denar. Gospodarnost velja tudi v zdravstvu. Za gospodarnost pa potrebujemo veliko znanja, toda ne zgolj ekonomskega, tudi medicinskega, psihološkega, farmakološkega in še kaj bi se našlo, kar bi bilo potrebno začiniti s kančkom zdravega kmečkega umevanja naravnih zakonov, ki pa nam ga prepogosto zmanjka. Osebno sem prepričana, da je v tem svetu denar pomembno sredstvo, nikakor pa ni vrednota. In poslovna vizija enterpreneurja presega zgolj denarni daj-dam. Tega me je naučil nek uspešen angleški poslovnež, ko se je po infarktu posvetil smislu življenja.

Žalosti me, kadar vidim, da se kapital praktično nikoli ne plemeniti z znanjem. Vizija, ki jo imaš, ne presega vrednosti denarja na bančnem računu, strategija pa je večini managerjev povsem nepoznan pojem oziroma je pri njih omejena na to, kar morajo narediti, da bodo »potegnili« čim več. Kaj sta srednjeročni in dolgoročni načrt, večno visi v zraku tako na delovnih mestih kot v življenju posameznikov, ki se znajdejo v moji ambulanti, izčrpani od vsakdana in sodobnih bolezni, katere sicer obvladujejo z zdravili, a so daleč od smisla. Oh, ta smisel, ki odleti kot preplašena ptica na robu gozda ob najmanjšem šelestu listja oziroma vsakič, ko se soočimo s prepreko v svojem življenju. Kako odreagiram jaz? Včasih z jezo, ki se nabira v meni kot razjarjeno morje in me vleče v globino. Z njo se pogosto borim na sobnem kolesu v svoji ordinaciji, da malce preusmerim kretnice destrukcije, ki bi drugače zajela okolico. In spet drugič z jokom nemočnega otroka, ki je pravkar nekomu zaupal svoja najgloblja čustva, pa jih le-ta ni prepoznal in so se razblinila kot veliki milni mavrični mehurčki, ki sem jih nedavno opazovala na barcelonskih ulicah.

Barcelona me je navdajala z občutkom normalnosti. Bizarna umetnost Gaudija, Dalija in Picassa, ki preplavlja ulice Barcelone in tamkajšnji ritem življenja, v svoji izrazni preprostosti deluje pomirjajoče na moje srce. Ko pa med večurno hojo pozabim na utrujenost, šele kasneje spoznam, da deluje tudi obremenjujoče za moje telo. Smisel vsega tega pa je na koncu v občutenju vetra v mojih laseh in hrepenenju razbolenih stopal po hladni vodi, v ljubezni do življenja, in strasti hrepenenja srca, ki iz tega izhaja, iz enega samega samcatega diha.

Seveda je na papirju zdravje največja vrednota nas Slovencev, v praksi pa, vse dokler nismo pritisnjeni ob zid - oziroma ko ga izgubimo - temu ni tako. In da ne bo pomote, z mano ni bilo nič drugače. Na zdravje vpliva marsikaj, ne zgolj zdravila, šport in hrana. Žalostno je, koliko ljudi pri štiridesetih doživi infark in to kljub temu, da celo zelo aktivno športirajo. No ja, to je druga zgodba in tu se začne drugi del Voltairovega citata. Po infarktu postanemo povsem drugi ljudje. Kar naenkrat nam naša človečnost pomeni vse, seveda če nam je čas, ki ga prej nismo imeli, še vedno naklonjen. A ni treba, da vselej zapademo v skrajnosti. Verjamem, da se da med vse pregrehe tega sveta vpeljati vsaj malce zavedanja. Malce je namreč v tem svetu že zelo veliko. Če se malce spotaknem in padem po stopnicah v svojem nezavedanju, bo namreč nekaj časa trajalo, da jo spet primaham nazaj. Drobec zdrave pameti in kanček zavedanja ob naslednjem slavju bosta sigurno doprinesla h kakšnemu dekagramu manj, malce hoje nasednji dan pa bo razbistrilo duha in pognalo kri po telesu. Nekaj čustvene spontanosti v zategnjenem svetu pravil pa bo pomenilo že pravi blagoslov.

V tem kontekstu je mogoče marsikaj ukreniti tudi pri drugem delu Voltairovega citata, vsaj kar se zdravja tiče. Ko so mi pred leti ob najemanju kredita prvič predstavili, da je finačna investicija v zdravstvo v tem trenutku ena najvarnejših, tega najprej sploh nisem razumela. Potem se mi je posvetilo. Aha, v kapitalizem smo zakorakali in kot kaže bodo ljudje vedno bolj bolni! Ob preobilici dobrin si kopljemo jamo, ker se stalno ženemo za denarjem oziroma za preživetjem idej, pritiski so vedno večji, zdravstveni sistem pa vse šibkejši. Zagotovljeno.

Že Einstein nas je razsvetlil s trditvijo, da sta samo dve stvari neskončni – vesolje in človeška neumnost, vendar za prvo ni bil povsem prepričan. In kaj me še vedno muči? Kje v vsem tem je osnovna človeška etika? Je človek res samo še orodje produktivnosti? Kje sta ustvarjalnost in veselje? Kako je mogoče, da poslovni svet ne prepozna, da če uniči svoje glavno delovno orodje, bo zamenjava le-tega draga, zlasti sedaj, ko iz zgodnjega kapitalizma prehajamo v nekoliko stabilnejšo obliko. V deželi s številom prebivalcev, ki bi ga Japonci lahko strpali v en sam nebotičnik, bi res lahko malce razmislili o teh stvareh. Če že ni etike, kje je vsaj ekonomika? Le morale je povsod preveč, pa naj si bo to v zdravstvu, religiji, politiki ali drugje.

Toliko o moji naravnosti! Nikoli si nisem znala odgovoriti na vprašanje, ali sem intelektualka ali ne? Še vedno pa v meni odzvanjajo besede, ki sem jih prebrala v eseju dr. Alojza Ihana, ki pravi, da je intelektualec oni, ki zna in se mu hkrati ljubi sebe reflektirati v javnosti. Odgovor na prvi del prepuščam vam, drugega pa ... no ja, danes se mi je ljubilo.

Ljubljana, 11.9.2007

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.