Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Srečni konci obstajajo, mar ne?

Na Inštitut za preventivno medicino sem prvič prišla pred dvema letoma v zelo slabem stanju.  

Že vrsto let prej so me pestile različne zdravstvene težave od prehladnih obolenj, vnetij zob in dlesni, sinusov in rodil do nenehnih želodčnih težav, in kroničnega vnetja debelega črevesa, zaradi katerega je postal  izbor hrane, ki sem jo še prenašala zelo omejen.

Najslabše stanje sem dosegla pred petimi leti, ko sem pri višino 160cm tehtala le še 43kg in se zaradi nenehnih črevesnih vnetij včasih tudi do tri tedne lahko prehranjevala le še  z kuhanim rižem.

Pogosto sem med tednom še nekako uspela  opraviti  naloge v službi  in doma, nato pa preležala ves konec tedna popolnoma izčrpana z močno migreno, kar je zahtevalo  nešteto obiskov pri dežurnem zdravniku, ki je z injekcijami  vsaj trenutno ublažil najbolj akutne težave.

Tega obdobja se spominjam kot nenehnega pretvarjanja, da imam svoje življenje še pod nadzorom. Že  vzdrževanje  vsakodnevne rutine mi je predstavljalo skrajni napor, tako, da sem ves čas lovila ravnotežje med osnovnimi opravili in počitkom.

Ko  kljub obiskom velikega števila specialistov  in zares strogega upoštevanja vseh njihovih navodil in diet ni bilo nobenega izboljšanja mi  je osebni zdravnik predlagal jemanje antidepresivov. Ker sem to večkrat odločno odklonila, iz prepričanja, da bi to le prekrilo resnične vzroke mojih simptomov, se nikakor ni strinjal z mano.  Ni razumel, da sem ves čas imela občutek,  da zdravljenje enih simptomov vodi le k nastajanju novih.

Takrat sem se zatekla med drugim tudi k zdravljenju z Bioresonanco, ki je nekaj časa pokazalo določene rezultate. Zredila sem se za nekaj kilogramov, nekaj časa sem imela celo več energije. Vendar so trenutnemu izboljšanju vedno sledila obdobja ponovnega poslabšanja, ko sem  zapadla v začetno zdravstveno stanje,  dokler me  končno ni  zdravnica, ki je izvajala Bioresonančno terapijo  napotila k Dr. Ihanu, saj je menila, da mi pri vseh teh različnih simptomih le on lahko pomaga.  In tako sem prvič po dolgem času imela občutek, da sem se znašla na pravem mestu.

Na začetku zdravljenja na inštitutu sem se počutila spet zelo slabo, saj sem takrat po operaciji zaradi endometrioze  prejemala hormonsko terapijo, ki  sem jo,  kot večino drugih predpisanih zdravil, zelo slabo prenašala, saj mi je povzročala  različne alergije in močne migrene.

Ko se je ob vodstvu Dr. Mateje Hafner začelo to kar sama pri sebi  imenujem »moja šola življenja«, nisem pričakovala, da me čaka najzahtevnejša stopnja izobraževanja,  ki sem ga do sedaj opravila.

Sebe in svoje težave sem sčasoma zagledala iz popolnoma nove perspektive. Med drugim sem spoznala, da je bila moja bolezen vnaprej programirana z mojimi pogledi na življenje, življenjskim slogom, ki me je z dokazovanjem, da vedno zmorem vse nenehno izčrpavalo, ob tem pa nisem poznala osnovnih varovalnih mehanizmov za samozaščito.

Najtežje je bilo premagati moj zakoreninjen, do takrat vedno prisoten strah, ki sem ga nenehno čutila kot hromeča kepa. Čeprav se občasno še vrača, predvsem, ob neprijetnih ali nepričakovanih dogodkih, sem sprejela, da sicer ne morem vplivati na vse kar življenje prinaša, vendar je odločitev  in odgovornost kako zaradi tega ukrepam samo moja.  Dogodke ni mogoče imeti ves čas pod kontrolo. Lahko ob njih sicer sočustvujem z drugimi in jim  pomagam po svojih močeh, ne morem jim pa odvzeti njihovih bremen in si jih naprtiti, kot sem to poskušala  prej.

Tako je življenje ob branju , spoznavanju sebe, in postopni večji aktivnosti počasi postajalo lažje.  Seveda so bila vmes težja  obdobja z ponovitvami akutnih zdravstvenih težav, občasno sem tudi zapadla v staro izčrpano stanje, ko sem imela občutek, da ne bom mogla narediti niti koraka naprej. Vendar so intervali med njimi postajali vedno daljši.

Na srečo mi je dr. Mateja Hafner vsakič  vlivala novo zaupanje vase, s prepričevanjem, da ni nič narobe, če pademo, pomembno je, da se znova postavimo na noge in hodimo naprej.

Danes živim spet polno življenje. Naučila sem se razporejati svoje moči in tudi sama sebe nagrajevati s stvarmi, ki me veselijo-in teh je veliko. Ponovno sem začela potovati, samo v zadnjem letu sem bila na dveh daljših potovanjih po različnih Evropskih državah. Zelo rada pečem peciva, ampak ker sem iz svoje prehrane izključila belo moko in bel sladkor je nastala že cela zbirka  receptov iz polnovredne moke in naravnih sestavin, ki so pri mojih sodelavkah in znancih  naletele na nepričakovano veliko zanimanje tako, da  bodo mogoče kdaj celo prerasle v knjigo. Izvajala sem celo že nekaj delavnic o zdravi peki.

Spremembe so neverjetne zame, ki si prej za nekaj dni naprej nisem upala nič načrtovati, saj nikoli nisem vedela, kdaj bom izčrpano obležala doma.

Ponovno  sem  aktivna, pozitivna oseba, ki je v  veselje sebi  in drugim. Veliko tega, kar sem se naučila na inštitutu  je postalo del mojih vsakodnevnih  opravil- dihalne vaje, dolgi sprehodi  in  navzkrižne vaje za uravnovešanje leve in desne strani možganov mi zelo koristijo in jih redno izvajam. Ob tem še redno hodim na masaže in vsakotedensko kopel gongov, kar me oboje zelo sprošča.

Razlog za tako  podroben opis moje zgodbe  je želja, da se bo v njej morda kdo, ki se sedaj počuti tako obupano slabo kot sem se jaz , ali je še na začetku zdravljenja, prepoznal in začutil, da ni sam,  ter da je mogoč  izhod iz te na videz brezupne situacije.

Brigita

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.