Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Od tam naprej

Tako globoka žalost je bila takrat v meni.
Ponovno sem se znašla v tem stanju. Bilo je še huje.
Mislila sem, da se mi to nikoli več ne bo zgodilo. Da sem predelala, da sem prišla ven iz te sobe.
Dobila sem visoko vročino, potem pa se nisem in nisem opomogla.
Nisem mogla hodit.
Kako ne?
Noge niso ubogale, niso se premaknile kot prej, ko sem vstala in šla. Premikala sem jih počasi in se oprijemaje prišla do stranišča.Nisem razmišljala zakaj, niti kaj storiti...vsak dan sem upala, da bo.Vedno najprej pomislimo na virozo, ki bo kmalu minila. Tako te potolažijo tudi tisti okrog tebe, saj bo, kaj pa je to ena viroza....niti nočejo poslušat, kar bi rad izrazil. Pa naj imajo svoje.
Veliko sem morala počivat, pri hoji so me bolele noge, vse me je vleklo, pogosto nisem mogla spat zaradi bolečin- jokala sem, kričala, predihavala, iznašla gibe, da me je malo popustilo..vsa sem bila okupirana s tem.Bilo so trenutki, krajši in daljši, ko sem bila boljša, ko sem zmogla. Vse je bilo naporno.

Na začetku je še kdo prišel , mi prinesel hrano, skuhal, potem pa  ne več. Vsem je bilo normalno, da je boljše in potem sem lagala. Lagala, da sem v redu, da sem fajn. Šla sem
ven, ko sem bila fajn. In če je bilo malo preveč, so bile bolečine spet hujše in sem  morala dlje časa »počivat«.Moja svakinja je enkrat pikro pripomnila: ta je od nič utrujena. Saj  je bilo res.Toda za mene je bil cel projekt narediti najosnovnejše vsakdanje reči, kaj šele, da bi naredila kaj za posel. Porabljala sem sredstva, ki niso bila moja.
Kašljala sem, imela sem bolečine v grlu, za nekaj časa izgubila glas, tako da me je moj zdravnik poslal na urgenco, da pogledajo ali ni kakšna virusna pljučnica.Ni bila.Temperatura se mi je občasno še pojavljala. Predlagali so mi počitek in specialni pregled grla, če ne bo boljše.

Splet okoliščin me je pripeljal na delavnico.                             
V prvem odmoru sem se zavlekla v skrit hodnik, se vsedla na stopnice in se zjokala: da to obstaja, da imajo tudi drugi to ..da je tam cela dvorana polna do zadnjega kotička...da zdravniki govorijo o simptomih, identičnih mojim.
Povedali so tudi o možnostih zdravljenja, o nizkih rezultatih z raznimi zdravili....in o celostnem zdravljenju. Da kaj takega obstaja pri nas! In to na koncesijo!
Veselje in sreča sta pokukali v žalost, ki je bila tu zaradi mojega stanja, ki ni šlo na boljše. Mogoče za dva milimetra ali štiri pa spet nazaj, če je bilo aktivnosti čez mero. In to mero je bilo težko najti oziroma zaznati.
Kako rad bi človek v takem stanju razložil drugemu, kako mu je, kako ne ve kaj naj ali naj kar leži ali naj se premaga in prisili ..kako sprejeti ves nered , ki se kopiči, saj takrat človek samo nalaga in  naredi le najnujnejše. No vsaj pri meni je bilo tako.Toda ta drugi ne sliši, niti ni pripravljen poslušati kaj šele razumeti.... pa saj  ne more razumeti.
Pomagala sem si z dihanjem, samozdravljenjem, z raznimi tehnikami sproščanja in dela na sebi, se urejeno prehranjevala, počivala in se odločila, da se ne bom silila.
Prijateljica, s katero se bolj redko vidiva, je prišla k meni, začutila mojo švohost in me odpeljala k bioenergetiku. Ta mi je pomagal do ene meje, čez pa ni šlo. In po mojem občutku in žepu sem odnehala.
Priti moram do vzroka.
Seveda sem se takoj prijavila v program celostnega zdravljenja takoj , ko sem izvedela zanj. A vse je proces. Najprej sem morala na odvzem krvi in pogovor. Sprejeta sem bila v program zdravljenja. Pisal se je že september.

Na prvem srečanju z dr. Hafnerjevo sem zazijala, saj mi je po nekaj uvodnih stavkih rekla: saj ni čudno, nikoli vas niso razumeli, niti podpirali, vaš moški princip je na psu. Začeli bova z akupunkturo, če nimate nič proti...prebrala boste knjigo »Ženske, ki tečejo z volkovi«.
»Saj sem jo že,« sem s tiho srečo dejala .Vedela sem, da sem na pravem mestu.
«Mi,«je nadaljevala,«delamo na fizičnem, čustvenem in psihičnem nivoju hkrati. Eno deluje na drugo.Nič ni ločeno.Razviti morate integriteto ženske.« In še me je vprašala, kaj se mi je zgodilo pred tem.
Tako sem stopila v proces zdravljenja. Sprejela sem odločitev, da vse podredim temu.
Nikoli ne bom pozabila občutka po prvi akupunkturi, olajšanja v telo, ko sem svoje telo začutila kot že dolgo ne.
Začele so se mi dvigati slike in ko sem hotela o njh govoriti zdravnici, je rekla:«Pišite..zapišite.« In sem zapisovala.
Ne spominjam se natančno katera akupunktura je bila, ko sem  po njej pristala  v hudih bolečinah. Bilo je grozno. Celo telo mi je lomilo,  kot da me hoče raztrgat, mišice so bile več kot boleče in zategle. K sreči je bil petek in sem klicala zdravnico.Ni bila dosegljiva. Kasneje me je poklicala. Ne vem, kaj mi je rekla, dala pa mi je podporo s tem, da naj ji napišem o vsem, kar se mi dogaja po e pošti, da bo brala in mi odgovorila in še, da je to reakcija. Počutila sem se varno.

Kmalu sem bila zrela za ponoven pogovor z zdravnikom in za krepitev mišic v fitnesu.
» Malo vas bomo okrepili ob vsej vaši umetnosti....pa bo.«
Dvakrat tedensko sem se redno vozila v Ljubljano na aerobno vadbo in se tega veselila kot majhen otrok. Vadila sem, gibala in nemalokdaj sem komaj pripeljala domov.Vendar sem spet vse težje hodila in zjutraj sem s težavo, tudi v joku zaradi bolečin, peljala svojo psičko na sprehod . Stiskalo me je kot primež  okoli gležnjev in pod koleni. In ni popustilo pač pa še bolj zategovalo in to se je razširilo tudi po golenici. Seveda tega nisem pričakovala, mislila sem, da bo šlo samo na bojše.Verjela sem, da mi bo vadba pomagala. Ko je bilo zelo  hudo sem rekla dr Ihanu, ko sva se srečala na vadbi, da bom šla in hodila in hodila, da bom izhodila to bolečino.
Morali smo skrajšati čas vadbe.
S prilagajanjem vadbe in vztrajnostjo sem počasi, ne da bi se zavedala prišla do nenaporne hoje.Fantastično! A to še ni bilo to in tudi ne vse. Kje pa.
Vzporedno sem tudi po delih brala knjigo in pisala odmeve in moja doživljanja in potem tudi dnevno spremljala svoje fizično in čustveno stanje v tedenskih poročilih.
Moje želje so bile večje od fizičnih zmogljivosti, tako da sem se učila uravnotežat. Seveda mi je še ušlo predaleč na eno stran, a sem zdaj sproti regulirala. Morala sem, drugače ni šlo! Sprejeti to in biti zavestna. Čutiti svoje telo in biti nežna.
Seveda kdaj ni šlo, a sem se učila tudi vnaprejšnega planiranja in sem po obremenitvah vgradila več počitka in  razporejala  obremenitve kolikor je bilo v moji moči.
Dolgo nisem doumela, da se brez ustrezne energije ne morem lotevati novih projektov, da mora biti dovolj zaletne energije.
Sedaj sem že spremljala tudi svojo vitalno energijo, sama sem razporejala vadbo in hojo, obroke prehrane in bila pozorna na svoj ritem spanja  in seksualni ritem.
Vzponi in padci. Seveda so. Toda , če so preveč ekstremni, so odkloni od ravnovesja preveliki in prenaporni, zato ves čas uravnoteženje.Da mi vse to pride v kri in  da ne pozabim na noben del sebe.
Jaz nisem samo telo, jaz tudi mislim in čutim in hkrati jaz nisem samo moje doživljanje in razmišljanje, jaz sem tudi fizis, materijalno telo.Vsak od njih ima svoje potrebe, vsak odseva drugega, vse se odraža in deluje. Kako je to preprosto.
Moraš biti močna, moraš biti zdrava, moraš biti pametna, razumevajoča, uspešna, lepa,..
Moraš!
Kje pa sem jaz?
Jaz čutim in mislim in sem telo, ki mi pripoveduje.In to je moja zgodba.
Toda sonce sveti za vse.

Pojma nisem imela kako poteka celostno zdravljenje, kaj vse me čaka, kaj bom na tej poti srečala.
Kaj pa sploh je zdravje?

Nič posebno veleumnega niti čutnega ni reči, vse je v glavi ali te tablete so za to in to. Nekaj kar šteje, ker niso le besede in tudi ne lenoba pa je, da narediš, da se začutiš, da spoznaš kaj misliš in poslušaš šepetanje globin in odkrivaš svojo zgodbo.
Nepredvidljiva je.
Da se jo upaš pogledat in dotaknit z vsem spoštovanjem počasi.
In lepo je, če je tam nekdo, ki te opogumlja in veš, da če bo hudo, ne boš sam. Tako se lažje srečaš s plenilcem, roparjem, lažnivcem , prevarantom in bleferjem.
Najprej odviješ ovojni papir, odpreš pokrov, če gre, če ne pogledaš kaj ga drži in tako naprej skozi mračne sobane, srhljive pripovedi, opremljen z vsem kar potrebuješ za to pot, če si odločen in pripravljen to sprejeti.
In ko sem prispela  tja, sem vedela, da  sem tam in  da je to to.In vem tudi, da še ni konec,
a zdaj vem kako.Težko je to opisati z besedami. Na nek način zdrknem nekam v sebe, kjer moraš ne deluje in ustvarim povezavo.Tam je tudi prostor za hvaležnost in za dej.

Zaprla sem oči in se v mislih zahvalila botri in botru.Ves čas sta bila z mano.Zdaj sem na cilju.
 
                                                                                           Tatjana Hlačer

Prepisano 06.09.2010
 

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.