Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Koncesijske storitve

Res je, da smo v globokem stanju recesije tudi na zdravstvenem področju. Oklestili smo že marsikaj in tako s področja zdravstvenih uslug, kot nabave določenih zdravil  in jih predali na bremena bolnikov oz.uporabnikov.

Kot pacientko, pa me zelo moti, da lahko posamezne zdravstvene veje vplivajo na področje drugih vej – predvsem privatnih, ki svoje usluge nudijo tudi na koncesijo.

Zelo pogosto lahko beremo ali poslušamo razna stališča, kaj od zdravstvenih uslug in storitev je potrebno ohraniti glede financiranja iz državnega proračuna, in katere panoge  naj bi prešle na breme nas uporabnikov. Tako tečejo tudi pogovori v zvezi z dodeljevanjem oz. odvzetjem koncesij. In prav tu sem zasledila boleča, neodgovorna in očitno tudi nepoznavanja polna mnenja tako splošnega zdravstva, kot tudi psihiatrije,  proti mnogim privatnim ustanovam, katerim je bila že dodeljena koncesija. Njihovo mnenje je, da nekatere od zdravstvenih (predvsem privatnih ustanov), sodijo  v nadstandardne zdravstvene ustanove, zato naj bi postale samoplačniške oz. naj bi zajemale samo tiste, ki imajo nad standardna zavarovanja.

Prav takih in podobnih institucij bi moralo biti čim več in to vse imeti podporo, kar se tiče koncesij. Splošno zdravstvo, pa bi moralo biti bolje seznanjeno z njihovim delom, poznati njihove metode in smeri s katerimi se ukvarjajo, vsaj tiste, ki so zelo široki in se ukvarjajo z mnogo čem.

Opišem naj samo, kaj vse nudi INŠTITUT ZA PREVENTIVNO MEDICINO (vem, zato ker ga obiskujem. Tja pa me je napotila moja psihiatrinja, ker je bila slučajno ena izmed tistih, ki je že poznala to ustanovo).

Oni nudijo: preventivne preglede, uravnavanje telesne teže, nutricionizem, psihosomatsko ambulanto, psihološko posvetovalnico, fizioterapijo (laser, tens), refleksoterapijo, kromoterapijo.

Sama jo obiskujem zaradi uravnavanja telesne teže. Sem pa istočasno tudi zdravljeni psihiatrični bolnik. Že pred kar nekaj leti, sem bila namreč tudi dvakrat hospitalizirana v Psihiatrični bolnici LJ.-Polje. Na Inštitut pa hodim zdaj dve leti.

Sama sem po tem, ko sem zbolela za depresijo in se zdravila, obiskala kar nekaj tečajev, prebrala kar nekaj knjig o samopomoči pri raznih psihičnih težavah, obiskovala tudi 3 leta Duhovno univerzo itd. Zato verjemite mi, da čeravno kot laik na zdravstvenem področju, mi je bilo dano kot uporabniku oz. bolniku dodobra spoznati obe ti dve ustanovi. Marsikdo ne bi zbolel za psiho tako globoko, če bi že na začetku svojih težav bil usmerjen s strani splošnega zdravnika na INŠTITUT ZA PREVENTIVNO MEDICINO. Prepričana sem, da bi mu tu pomagali do te mere, da ne bi prišlo do tega, da bi pristal na zdravljenju v Psihiatrični bolnici. Razen seveda tistih, ki so že pogojno obremenjeni s to boleznijo.

Zdaj pa vas še nekaj vprašam? Kaj stane državo več – če bi splošno zdravstvo na koncesijo  omogočilo obiske pacientov na Inštitutu (ko stanje bolezni še ni tako globoko) ali potem hospitalizacija v Psihiatrični bolnici (ko je bolnik že na dnu svojih zmožnosti in traja zdravljenje  še ne zelo hudo prizadetega pacienta nekje v povprečju okoli dva meseca, da lahko preide v domačo oskrbo)??????

Pa tudi ob tem, ko zapustiš bolnico, jo zapustiš še vedno s kup nerešenimi problemi, pri katerih si sam ne moreš pomagati in če si pameten boš kljub vsemu obiskal še Inštitut ali katero drugo podobno  institucijo, ki ti bo pomagala do dejanskega telesnega in duševnega ravnovesja.

Da pa bi vam kar najbolj osvetlila problem, mi dovolite, da vam podam samo 1 dan iz dnevnika, ki sem ga redno pisala v času hospitaliziranosti v Bolnici – Polje. Pisala sem ga na željo moje bolnišnične zdravnice, ki se je še posebno zavzela za mene, da bi tako najlažje in najhitreje prišla čim globlje v moj problem, zaradi katerega sem zbolela. Lepo mi je takrat namreč povedala, da ima za vsakega pacienta na razpolago samo 20 min. in da v tem času lahko naredi samo osnovno anemnezo. Za celovitejši vpogled v psiho, pa že zmanjka časa. Ona mi je ta dnevnik koncu tedna pobrala, ga vzela domov, prebrala in zraven pripisala svoje komentarje.  Zelo pozitivno.

MOJ DNEVNIK    9.6.

Zjutraj sem se prebudila nekoliko utrujena in nenaspana. Spat sem šla malo pozneje, ker sem toliko časa pisala dnevnik. Najlažje pišem zvečer, ko se na oddelkih vse umiri, ko so vsi pacienti že v sojih posteljah.

Po zajtrku  in viziti, sem odnesla ga. doktor dnevnik, ki sem ga napisala za cel teden nazaj.

Potem sem šla na kavo , saj je sestra ugotovila, da imam še vedno nekoliko prenizek pritisk, kljub jemanju tablet.

Medtem ko sem pila kavo sem zopet začela razmišljati:«Ali iti in vprašati v Maxiju, če me vzamejo nazaj v službo ali ne?  Ali je bolje, da me bodo dali kar na zavod za zaposlovanje , ko pridem z bolnice?« To vprašanje me sedaj mori že cel teden. (Sama sem namreč zapustila službo, šla na svoje, odprla d.o.o., pogorela in tudi psihično zbolela.) »Ne, ne grem rada tja, sram me je. S ponosom sem šla na svoje, zdaj pa naj se jim prikažem v svojem obupu in jih prosim usmiljenja. Nič drugega ne bo kot privoščili mi bodo in povrhu vsega še zvedeli , da sem psihično zbolela in ,da sem na zdravljenju v Polju. Skratka sem poražena, porazila pa sem se sama. Tudi direktor me je predno sem šla vprašal, če sem dobro premislila? Ne, ne bom šla prosit za nazaj! Pošteno bi se osramotila.

Medtem se je mi je pridružil mladenič z drugačno vrsto bolezni. Začel je razlagati o mafiji, kakšne povezave ima on z mafijo itd. Takoj sem spoznala, da gre za eno obliko manije. Zanimivo pa mi ga je bilo poslušati, kako on doživlja to stanje v tej fazi bolezni. Človek ne bi nikoli verjel, kaj se vse lahko vrti v človeških možganih, če se ne bi sam prepričal na lastne oči in ušesa.

Kaj kmalu sem se umaknila, ker so prisedli še drugi bolniki s podobnimi težavami. Usedla sem se na eno prosto klopco v parku. In zopet isto razmišljanje! Kaj bo z menoj? Kako bom rešila problem ,ker sem ostala brez službe? Kako bom preživela otroka? Kaj naj naredim s partnerstvom, v katerem sem že več kot 10let nesrečna? Zveza je namreč čisto odmrla, saj živiva kot dva podnajemnika skupaj. Kaj, kako, kdaj, zakaj….vse to so vprašanja, ki me neprestano mučijo in mi ne dajo miru.

Kar naenkrat pa mi šine v glavo in se vprašam: » Zakaj se pacienti tu noter kar naprej obremenjujemo z svojimi mislimi in jih razlagamo drugim?….Vsak ima svoje težave….Vsak razmišlja o po svoje odvisno od stanja in vrste bolezni! Razmišljamo, se obremenjujemo, a to ne obrodi nobenega sadu.

Ker sem po svojem drugem poklicu tudi diplomirani organizator športne rekreacije, sicer brez prakse na tem delovnem mestu, se v meni nenadoma porodi misel, kako bolje bi bilo, če nam ne bi dali toliko prostega časa in nas vsaj skušali usmeriti v določene športne panoge, seveda prilagojene različnim stanjem bolezni. Morali bi nas nekako bolje zaposliti, tako ,da bi bili vsaj za določen čas bili primorani možgane vsaj skušati preusmeriti stran od naših težav. Saj notri poteka animacija šivanje gobelinov, pletenje, vezenje, risanje, a kdor to ni pripravljen delati, ga tudi nihče ne sili. Zato nas večina poseda tu zunaj, ali v dveh internih bifejih,ali po klopcah, ali se sami sprehajamo tu po parku, kadimo v glavnem vsi cigaret za cigaretam in se poglabljamo v svoja razmišljanja.

Če pa bi bile organizirane obvezne aktivnosti bolj športne ali zabavne narave sem prepričana , da nas bi lažje pridobili k vsaj delnem sodelovanju. Drugače je , če je človek vključen v skupino, kot če sam tava tam nekje. Saj imamo na razpolago tudi kiparsko oz. likovno delavnico, a je vodeno usmirjen program samo določen dan v tednu,določene ure, sicer pa gremo lahko sami tja in nekaj delamo. A to ni to, ker ni volje prave, ker ni motivacije. Zato atelje ostaja večinoma prazen, nezaseden.

Nato sem v tem današnjem dnevniku naredila še program rekr. dejavnosti, urnik in sistem vodenja. In nadaljevala…..

Bistvo vsega tega je, da pacient nima časa oz. možnosti:

1. Razmišljati in razpravljati o problemih svojega sveta v katerem trenutno živi (depresiji, maniji itd.)
2. Je zaposlen in ga zadeve vsaj delno razvedrijo.
3. Je na svežem zraku in se giblje, s tem pridobiva na moči
4. ne poseda cel dopoldan po klopcah, kavicah in kadi cigareto za cigareto
5. Vključen je v skupino, kjer se počuti sprejet. Vsi isto počnejo, nekateri bolj aktivno, drugi jih opazujejo in se od boljših učijo.
6. Zvečer bi sigurno lažje in prej zaspali, ker bi dan prebili aktivno.

Potem svoj dnevnik nadaljujem z opisovanjem kako je potekalo kosilo, popoldanski obiski, zopet posedanje po klopeh in končno zaključim s stavkom……In potem sem šla spat.

Zdravničin komentar na moj dnevnik za ta dan je bil:«Odlično!!! Se strinjam v celoti z vami, a psihiatrija za take in podobne programe ne daje denarja in ga nikoli niso!!!

Naslednji komentar pa je bil, pod odstavkom, kjer sem opisala, kako bi morala potekati vadba, da bi z njo lahko dosegli primeren efekt. »Se strinjam. Pred leti sem sama poskušala oživiti to dejavnost, a sem vse opustila zaradi različnih odporov kolegov……«

Ko pa zdaj ko sem ozdravljena depresije, razmišljam o tem mojem dnevu prebitem v bolnišnici, lahko ugotovim, to kar boste lahko tudi sami ugotovili.

Kaj so mi nudili v bolnici? Zdravljenje 14dni na infuzijah (in še to verjetno ne bi dobila, če ne bi bila sprejeta po vezah, ker je bil žal na razpolago samo en nastavek za infuzijo za cel oddelek - za 4. nadstropja  v katerih je bilo ne vem koliko sob in še manj vem koliko pacientov - z eno besedo ogromno), potem sem prešla na zdravljenje s tabletami.

S psihologom sem se srečala v dveh mesecih samo enkrat , ko sem morala na neko testiranje – za kakšno vrsto depresije gre pri meni.

Tudi pri sociologinji sem bila samo enkrat, ko me je poslala gor zdravnica, ki je iz dnevnikov razbrala, kako sem  čustveno navezana na Maxi in kako bi se želela nazaj zaposliti v oddelek, v katerem sem delala. Opravili sva en kratek pogovor in je baje klicala v MAXI, a je dobila žal negativni odgovor. To mi je povedala kar tako enkrat, ko sva se slučajno srečali na hodniku.

To je bilo vse, kar sem bila deležna k boljšemu mojemu psihičnemu izboljšanju,  skratka ostala sem še vedno sama z vsemi svojimi težavami, ki sem jih takrat še zaznavala v mnogo hujši obliki, kot pa so dejansko bili.

Da pa bo zgodba imela srečen konec, pa naj povem, da je bila zopet zdravnica tista, ki se je zavzela za mene, šla na osebni razgovor k direktorju MM in sprejeta sem bila nazaj v službo. Toda, ali je bilo to njeno delo? Mislim da ne.
Pa pustimo to…..

Zakaj sem vam opisala prav ta dan v Psihiatrični bolnici Polje? Zato ker sem danes prepričana, če bi že takrat, ko so se mi začele pojavljati prve psihične težave tako v partnerskem, kot tudi poklicnem življenju,  vedela za Inštitut za preventivno medicino (če je takrat že obstajal ne vem) in če bi me moj splošni zdravnik napotil tja, sem prepričana, da mi ne bi bilo potrebno niti enega dneva prebiti v bolnici Polje.  Zakaj?  Zato, ker se na Inštitutu ukvarjajo ne samo s problemom, pač pa iščejo vzrok, jedro problema in ga skušajo odpraviti.

Točno tako doživljam omenjeni Inštitut tudi sama sedaj, ko ga obiskujem zaradi uravnavanja telesne teže. Res hodim že skoraj dve leti…a zakaj? Zato ker njih smisel ni samo, da pacient osvoji jedilnike, da ga redno tehtajo, da mu izmerijo pritisk, pulz  in da ob tem hujša. Njihov cilj je priti do biti tega problema. Na katerem nivoju je porušeno ravnovesje, zaradi česar sem se začela rediti, prekomerno jesti…Kaj me pripelje do tega, da se mi poruši ravnovesje….so čustva, je partnerstvo, so odnosi z ljudmi in ne vem kaj naj še naštejem……

Zato  za božjo voljo zavedajmo se že enkrat, kako zelo je pomembna preventiva na vseh področjih. Kurativa je zadnja bilka, ki nam je vsem na voljo. Konkretno v zdravstvu pa še posebno. Nikoli ne moremo predvsem pa na psihičnih področjih zaceliti ran, ki so bile povzročene po kurativnem zdravljenju. Dokler pa so psihične težave blažje in če smo sposobni najti vzrok le tem….jih lahko hitreje odpravimo ( njih zdravljenje je mnogo cenejše ) in ohranimo telo na solidnem  psihičnem zdravstvenem nivoju. Ko pa zapademo v globoko psihično stanje,  sledi kurativno zdravljenje, ki je mnogo dražje, daljše in še organizmu pusti določene posledice.

Zdaj vam prepuščam v nadaljnji  razmislek KONCESIJA v omenjenih primerih DA ali NE?
In še en nasvet…..splošno zdravstvo in druge specialistične zdravstvene ustanove raje izboljšajte medsebojno sodelovanje, spoštovanje in ne sodite o tem, kdo si zasluži, da opravlja s koncesijskimi zdravstvenimi uslugami in kdo ne! Za to so drugi ljudje!

Hvala, ker ste si vzeli čas in moj članek prebrali do konca!
                                             
Terezija Kastelic

Ljubljana, 4.1.2010

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.