Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Veseli december

Prišel je veseli december, ko bomo v svoje svetove, ob pomanjkanju sončnih žarkov in njihove toplote, vsak po svoje poskušali vnesti nekaj luči in blagodejne topline. Spet bomo preganjali temo s pretiranim “šopingiranjem” po velikih trgovskih centrih in poskušali najti tisto, kar nam bo vrnilo svetlobo v našo intimo. Znova nas bodo obiskali trije dobri možje in po dobri stari navadi obdarovali nas in naše najbližje in nam olajšali čas pričakovanja sončevega obrata, njegove nove rasti in tako nam drage moči sončnih žarkov. In tako kot vsi, se tudi sam na vso moč trudim iz slabega, čeprav povsem naravnega, iztisniti čim več dobrega za svojo dušo.

V mojem primeru je to nekaj novega, bolje rečeno znova najdenega. Pred dobrim letom sem zaradi manjših fizioloških težav obiskal mojo osebno zdravnico in od nje odšel z bolniško in diagnozo depresija.  Bil sem kar pošteno presenečen. Jaz pa depresija?!! To se meni seveda ne more zgoditi, meni ki sem vedno vedel kaj hočem in kam grem. Ampak če prav pomislim, že dolgo nisem vedel kaj hočem in kam grem, pravzaprav nisem več vedel čisto nič. Začelo se je nekaj let nazaj, ko na delu, ki sem ga rad opravljal in bil dolga leta tudi uspešen, naenkrat nisem imel več prave ideje, vsaj take ne, ki bi jo vrhovno vodstvo podjetja  požegnalo in mi jo dovolilo tudi izpeljati. Če sem se še tako trudil dokazati nujnost investicij, ki sicer niso bile prav majhne pa tudi prevelike ne, prepričati mi ni uspelo nikogar. Lahko sem samo gledal, kako moje dolgoletno delo počasi, a vztrajno drsi navzdol. Pričele so se dolge noči brez spanca v razmišljanju kaj storiti, a bolj ko sem tuhtal, slabše je bilo. Padel sem v neko čudno stanje, ko mi je na zunaj postajalo bolj in bolj vseeno, v sebi pa sem čutil vse močnejši strah pred neuspehom, pravzaprav strah pred vsem. Začel sem se zapirati vase, kar je občutila tudi moja družina, saj nisem bil sposoben niti povsem normalne komunikacije več. Še najbolje sem se počutil pred televizijo, ki od mene ni terjala ničesar, sam pa sem se lahko skril v njen svet, brez kakršnih koli občutkov. V ekran sem buljil ves čas, dan in noč, brez migetajoče svetlobe nisem mogel več niti zadremati. Pravzaprav sem se kar preselil v dnevno sobo pred TV ekran. V spalnico nisem hodil več, saj so vsi strahovi planili po meni takoj, ko sem legel. V takem stanju sem obiskal svojo zdravnico in verjetno ji ni bilo težko postaviti diagnoze. Dobil sem Helex, ki mi je omogočil, da sem po nekaj letih  končno prespal celo noč, po enem tednu sem dobil 5 mg Citalon, po štirinajstih dneh sva povečala dozo Citalona na 10 mg, dobil sem tudi nekaj napotkov o sprehodih v naravi in izdelovanju novoletnih okraskov pa obljubo, da bova izmerila tudi pritisk in naredila laboratorijske preiskave krvi in da bom do novega leta popolnoma fit... Po dveh mesecih sem dobil še Cialis, saj tudi v partnerskem odnosu že dolgo ni nič več štimalo. Sam sem se poskušal počutiti bolje, zjutraj sem naredil plan aktivnosti za ves dan, ki pa sem ga zvečer moral prenesti na naslednji dan, saj mi praktično ni uspelo narediti čisto nič. Ždenje in otopelost sta se samo še poglabljala, mislim da tudi strahu ni bilo več, preprosto mi je bilo čisto vseeno. Bil sem človek brez perspektive, ki je svoje poslanstvo izpolnil s tem, ko je zaplojene otroke spremil do polnoletnosti in ki ga na celem svetu ne potrebuje nihče več. Morda sem in tja za kakšno menjavo pregorene žarnice, drugače pa popolnoma nekoristen in nepotreben. Odveč samemu sebi in celemu svetu. Novoletne praznike sem preležal. Še nikoli v življenju za novoletne praznike nisem bil bolan, tokrat sem obležal z visoko vročino in vsi poskusi skrbne žene, da bi izboljšala moje stanje so bili brez uspeha. Silvestrovo sem predremal pred televizijo brez vsakršne volje in energije in tudi naslednji, pa naslednji dan ni bilo nič bolje. Bilo mi je čisto vseeno, vedno bolj vseeno. Tudi ko mi je žena predlagala obisk pri dr. Ihanu, mi je bilo vseeno. V bistvu je nisem niti dobro slišal, ko mi je razlagala kaj vse počne, da bi me rešila, ampak zgolj zaradi nje sem pač pristal na pogovor pri dr. Ihanu. Zanj sem sicer že slišal, tudi zato ker mi je žena pripovedovala  o nekih antistresnih predavanjih za menedžerje, ki se jih je udeležila, a na pogovor z njim sem v spremstvu žene šel brez vsakih občutkov in tudi brez pričakovanj.

Posvetovalnica prof.dr. Alojza Ihana dr.med., je na Inštitutu za preventivno medicino in je samoplačniška. Pogovor je potekal v umirjenem ozračju inštituta, na koncu mi je dr. Ihan predlagal laboratorijsko analizo krvi (spet samoplačniško!!) in ponovno srečanje po prejemu izvidov laboratorijskih preiskav. Na to sem pristal, sicer še vedno brez kakšnih bistvenih sprememb v občutkih, ki pa jih niti nisem pričakoval. Bilo mi je še vedno čisto vseeno. Na ponovnem snidenju, ko mi je predočil rezultate laboratorijskih analiz in sva opravila nek test s pomočjo računalnika, s katerim lahko razbere kondicijsko stanje in razmerje med kortizolom in adrenalinom v telesu pa sem doživel kar mali šok. Diagram, ki je prikazoval razmerje med hormonoma v barvah je bil popolnoma in samo rdeč (barva kortizola) in takrat sem sam sebi rekel:”Dečko, a ti vidiš kaj se dogaja s tabo, tega vendar ne boš dopustil?!” Če sem do takrat mislil, da je z menoj sicer vse v redu, le okolica me ne razume in sem ji v bistvu odveč, pa me je ta preprosti test prepričal,, da je z mano nekaj hudo narobe in da se bo treba boriti. A sam tega ne bi nikoli zmogel. Psihično in fizično na tleh mi je dr. Ihan priskočil na pomoč. Po njegovih navodili sem začel s fizično aktivnostjo, prekinil sem bolniško in se, k sreči na drugem delovnem mestu, pričel spopadati tudi s službenimi obveznostmi.   Pri svoji zdravnici sem pridobil napotnico za Inštitut za preventivno medicino (moram reči, da mi je ni napisala ravno z navdušenjem, njen komentar je bil, da me je itak nameravala poslati k psihiatru), naredil sem  test za ugotavljanje odpornosti proti stresu, ki so bili osnova za srečanja z  dr. Marijo Hafner, specialistko klinične psihologije (samoplačniško). Če odmislim vse vaje, ki sva jih počela na najinih srečanjih, mi je že njen pristop, predvsem pa njena vitalnost, ogromno pomenila in pomagala k spreminjanju mojega razmišljanja, predvsem pa k pravilnemu pristopu do vsakodnevnih problemov, ki se jim nihče ne more izogniti. Potem je sledilo še prvo srečanje z dr. Matejo Hafner, specialistko psihosomatskega pristopa k zdravljenju kroničnih bolezni, ki mi je s pomočjo akupunkture, ki sem jo izkusil prvič in me je navdajala z mešanimi občutki, neverjetno uspešno dvigovala energijo, me usmerila k pravilnemu načinu prehranjevanja, predvsem pa vseskozi vzpodbujala k zmerni fizični aktivnosti in mi s pomočjo literature, pogovorov, zgodb in simbolov, predvsem pa razumevanja ritma v vsaki stvari,  pomagala poiskati vitalno energijo in pristnost, ki se je ves čas skrivala v meni. Preko delavnic, ki sta jih vodila skupaj z dr.Ihanom, sta nas, nekaj sotrpinov v spremstvu naših partnerjev, popeljala skozi svet imunobiologije, svet hormonov, zdrave prehrane, pomembnosti fizične aktivnosti in partnerskih odnosov.

In danes, po dobrem letu kar je depresija izbruhnila v vsej svoji grozovitosti in po slabih devetih mesecih zdravljenja na inštitutu za preventivno medicino, sem popolnoma drug človek. To čutim sam, to čutijo moji najbližji in sodelavci. Poln sem veselja do življenja, ne skrivam se več v svoj svet, rad sem med ljudmi, rad grem v naravo, rad delam in nič mi ni pretežko, rad se zabavam, rad sem s svojo ženo in ona z mano (pravi, da sem čisto drug človek), rad pojem kakšen košček čokolade, rad popijem kakšen zeleni čaj (z vanilijo je še posebno dober), skratka uživam v življenju. Fizična aktivnost mi postaja potreba, brez večjih naporov sem izgubil dobrih deset kilogramov in še gre navzdol.. Danes ne potrebujem nobenih tablet več. Res postajam fit.  Če parafraziram Vilija Resnika “Naj bogovi slišijo, da mi je lepo!!”  

Za vse pa se lahko zahvalim le timu Inštituta za preventivno medicino in seveda svoji ženi, ki je v hudi stiski, v kateri se je znašla, videla in verjela v prof. dr.Ihana in dr. Matejo Hafner.

V svojem vsakdanu opažam vse več ljudi, ki bi prav tako potrebovali vajino pomoč. Upam in želim, da bosta našla dovolj razumevanja v družbi in podpore v stroki, ter omogočila dostop do tovrnstnega načina zdravljenja, ki nedvomno prinaša odlične rezultate, čim širšim množicam, ki jih sodoben način življenja vse bolj in bolj ogroža.  

Brane Z.

 

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.