Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Jaz in moji zobje

Jaz  - stara toliko in toliko let – obujam spomine na lepe in nekoliko manj lepe dogodke v mojem življenju.

Pa začnimo pri mojih zobeh!

Bili so lepi, beli, lepo raščeni in lepo oblikovani. Toda glej ga  zlomka – začela me je boleti moja lepa desna spodnja petka. Bila sem še zelo mlada in nisem imela svojega zobozdravnika, zato sem pristala v zdravstveni ambulanti Nebotičnik leta 1964. Pogledali so zob, potrkali po njem, ga slikali nato pa rekli – deklič nič ne bo s zdravljenjem – živec mora ven! Jaz prestrašena in s hudimi bolečinami sem rekla – prav – čeprav nisem vedela kaj to pomeni. Posadijo me na stol in začnejo delat. Bolelo me je tako, da sem bila vsa potna in tudi na miru nisem mogla glave držati. Zato je prišel še en bolj« glavni zobozdravnik« in se zadrl naj bom pri miru. Ker mi je to bolj slabo uspevalo ga je sestra vprašala, če mi ne bi dali injekcije proti bolečinam. Pa pravi »ta bolj glavni«, da je škoda injekcije, ker itak ne bo nič boljše, pa tudi, da sem mlada in da bom že preživela. In tako trpim dokler ne pridejo do živca. Takrat me prime še ena sestra in delo je opravljeno – živca ni več . Poberejo tudi mene, ker mi je od bolečine postalo slabo in sem padla s stola. Zmočijo mi čelo in me pošljejo malo posedet v čakalnico, nato naj grem domov.

In tako se je nadaljevalo. Že drugo leto so mi izdrli levo petko  – ravno tako brez injekcije in  ravno tako na istem kraju. Pa še kar naprej in naprej po en in en zob. Nato pride leta 1976 še gronolom. Po zdravljenju – sedaj že v ZD Šiška -   kake bistvene izboljšave ni. In tako mi v štirih letih izpulijo še dva zoba – sedaj desno zgoraj. Tudi to ni prineslo izboljšave in bolečine so se razširile na celo desno stran obraza. Napotena sem bila na operacijo dlesni – spet živec.

Po nekaj mesečnem čakanju se nekega dne leta 1985 vendarle zgodi moja operacija v ZD Kranj – za kar mi je še danes žal. Sedim torej v predprostoru operacijske sobe in čakam g. dohtarja, ki ga ni in ni. Pride čez nekaj časa zelo dobre volje in veselo se s sestro pogovarjata o njegovem jutrišnjem dopustu in potovanju v Ameriko kot da mene ni. Končno se spomni, da mora še nekaj narediti preden gre. Vzame torej injekcijo proti bolečinam in takrat zavoham njegovo poslavljanje  - tudi  če mi ne bi dal injekcije, bi bila omamljena od obilice alkoholnih hlapov. Veselo se pogovarjata naprej dokler me sestra ne odpelje v operacijsko sobo. Med veselim pogovarjanjem, rezanjem, strganjem, šivanjem se operacija konča – no ja vsaj bolelo me ni. Ko sem drugo jutro vstala se skoraj nisem prepoznala. Po celi desni strani sem  bila zatečena – od las do brade- očesa sploh nisem mogla odpreti.  Po 10 dneh, ko so izginile tudi mavrične barve, sem se pokazala zdravnici, ki je bila zgrožena nad zelo spoštovanim g. zdravnikom, ki je opravil operacijo.

Torej, upala sem, pa tudi moja zdravnica, da bo sedaj vsaj nekaj časa vse OK. Lotili smo se sanacije cele ustne votline in dobila sem tri mostičke zgoraj in dva spodaj. To je trajalo skoraj dve leti. Bila sem zelo vesela, da imam končno urejeno zobovje. Toda moje veselje je trajalo zelo kratek čas. Spet me je začelo zelo boleti po celi  desni strani  glave. Uboga moja zdravnica! Po ponovnem slikanju in konzultiranju ni vedela kaj bi z mano oz. mojimi zobmi. Kaj ji je preostalo drugega kot, da mi skrajšuje desni mostiček in puli najprej en zob nato čez nekaj časa drugi. Spet je bilo nekaj  časa dobro, čeprav me je občasno bolela cela desna stran obraza. Ko je postala bolečina zelo močna, sem se spet pojavila na vratih moje zobozdravnice. Na žalost pa sem zagledala »maskiranega« mladega zdravnika, ki me je zviška premeril. S sestro sta pregledala do tedaj opravljene storitve na mojih zobeh. G. dohtar je brez besede napisal napotnico za »privatno« ambulanto, ki pa je najprej nisem našla, ker je bil naslov napačen – ko pa sem jo našla, je bilo zmeraj zaprto. Bila sem užaljena, da si me lahko nekdo tako podaja in iskala sem drugega zobozdravnika, vendar ga nisem mogla dobiti, ker še nista minili dve leti kar sem podpisala »zvestobo« temu zdravniku. 

Torej pojavim se spet na vratih mladega dohtarja, ki pa je med tem postal malo bolj človeški – vsaj zdelo se mi je tako. Spet pregleda vse moje slike, izvide, sprašuje in modro guba čelo.  Obrne se k sestri in ji reče naj me naroči za puljenje vseh zgornjih zob, ker je to edina možnost, da se odpravi bolečino .Ko pridem na naročeni datum, g. dohtar pravi, da to ni mogoče narediti v ZD in mi ponovno napiše napotnico – tokrat za »stomatološko kliniko«. Po treh  poizkusih sem prišla na prvi pregled. Zdravnik pregleda napotnico in me vpraša kaj bi sploh rada. Povem, da me boli cela desna stran obraza in da moj zobozdravnik prosi za ugotovitev izvora bolečine in zamenjavo vseh starih mostičkov. Čudno me pogleda ta zdravnik in pravi, da mi bodo naredili vse mostičke, glede bolečine pa naj me moj zdravnik pošlje kam drugam. Pove še, da je sedaj že mesec maj – torej do konca meseca septembra njihova »AMBULANTA« ne dela – me bodo pa poklicali v začetku meseca oktobra. Seveda me niso. In ko zberem pogum in grem vprašat ali so še na dopustu ali pa mogoče že delajo – delali so - vprašam sestro zakaj me niso poklicali. Po listanju  raznih seznamov mi reče, da pač nisem bila na seznamu nujnih pacientov. Ko še malo pobrska, najde moj karton, na katerem je bilo napisano »bolečine – nujno« in tako me naročijo že naslednji teden.

Jaz srečna kar priskakljam že pred določeno uro v naročeno  nadstropje – piše se leto 2007. Tam je že precej ljudi, ki se pogovarjajo kot, da se že dolgo poznajo. Gledam in se čudim. Počasi spoznavam kam me je moj zobozdravnik poslal. Ko me pokličejo me sprejme dr. asistent, dr. stažist in študentka 4. letnika, ki mi bo delala protetiko in se pri tem učila oz. nabirala izkušnje. Sedaj mi je kapnilo zakaj mi tukaj ne morejo pomagati glede bolečin – saj to je vendar vajalnica.    

Začela sem torej tedensko obiskovat – če je šlo po sreči – mojega novega bodočega stomatologa. In po vseh križih in težavah – tudi puljenju -   nam je uspelo narediti en mostiček (4 ZOBKI) v osmih mesecih  in plačilu skoraj 300 €. No pa saj bomo tudi druge naredili – če ne bo v tem desetletju, bo pa v drugem. Upam, da bom še živa in da bom lahko z mojo pokojnino plačala preostalo protetiko, katera bi naj bila krita iz našega zavarovanja – vsaj delno – vendar ni.

Še se bomo slišali!

                                                         Jaz Upokojenka




             


Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.