Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Želim postati drugačen jaz

Prav gotovo ste se vsi kdaj spraševali; zakaj nekateri ljudje znajo ohraniti stabilnost in vedrino tudi v težkih življenjskih preizkušnjah, medtem ko se drugi prepustijo malodušju ob običajnih težavah v odnosih ali obupujejo nad partnerjem, otroci, življenjem ter predvsem nad samim seboj; zakaj nekateri zmorejo odpuščati in življenje graditi na optimizmu ter ponovnem zaupanju, drugi pa živijo v zameri in sovražnosti; zakaj nekateri ljudje zavrnitve ali osebne poraze prenesejo konstruktivno, spet drugi pa se skrivajo za obzidjem zagrenjenosti, jeze ali nezaupanja?

Tudi sama sem poskušala najti odgovore na to vprašanje. Enostavnega odgovora pač ni. Ljudje smo kompleksna bitja z mnogoterimi potrebami, željami, izkušnjami, hrepenenji... Smo kompleksen labirint genov, okolja, možnosti ter konec koncev tudi sreče. Predstava meritokratskih načel je zgolj fikcija. Nimamo vsi istega štarta, enakih možnosti... vse kar nam ostane skupno je jaz. Tisti jaz, ki se prebija skozi ovire življenja.

Ali bo neka težava le »težavica«, ali jo bo lahko premagati ali pa se bo izrodila v hudo motečo obremenitev, je odvisno od duševnih moči posameznika. Razlika med tako imenovanimi »močnimi« ali »šibkimi« ljudmi je predvsem v tem, da so se prvi pravočasno naučili prepoznavati svoje notranje moči ter na njih graditi. Ti ljudje verjamejo vase, v svoje sposobnosti in v svoje vrednote, sami sebe torej jemljejo resno. »Močni« ljudje so povsem prepričani o svojih vrednotah in jih tudi uporabljajo. V težavah se ne obotavljajo in se jim ne izogibajo, temveč se upajo z njimi spopasti. Temeljni pogoj za »življenje brez večjih težav« je torej močna osebnost, ki se razvije iz zavesti o lastni vrednosti. In slednja je nujna za konstruktivno oceno samega sebe in zaupanje v lastne sposobnosti ter odlike.

Zakaj se spuščam v te vode in kakšen namen sploh ima tovrstno filozofiranje. Vse skupaj sem želela aplicirati na problem uravnavanja telesne teže, čeprav lahko na zadevo gledamo tudi širše. Eden izmed razlogov prekomernega poseganja po hrani oz. recimo raje določeni vrsti hrane (mislim, da se nihče ne preobjeda z zelenjavo), je v veliki večini kolaps osebnostne trdnosti. Hrana nam služi kot opij, ki ublaži rane življenja. »V službi sem dobil (nepravično) negativno oceno s strani sodelavcev, zato si bom privoščil pregrešni posladek, da se bom počutil bolje.« V tej smeri nam hrana (oziroma bolje rečeno presežek hrane) služi kot zdravilo čustvenih ran.

In to je tista točka v procesu uravnavanja telesne teže, ki jo posamezniki najtežje prepoznajo. Zato je pomembno zgraditi močno osebnost, ki deluje na lastnih vrednotah in verjame sama vase. Če to apliciramo na zgornji stavek, bi se glasil nekako takole: »v službi sem sicer dobil negativno oceno s strani sodelavcev, vendar se mi zdi, da svoje delo opravljam odlično. Kljub temu pa bom prisluhnil njihovemu mnenju, da vidim kaj na sebi lahko še izpopolnim.« Sem človek, ki misli, čuti in ima močno voljo. Ne bom utapljal svoje žalosti, izrazil jo bom navzven in izkoristil za razvijanje lastnih potencialov. Ker sem močen/na. Nisem žrtev zunanjih pritiskov, sem gonilo lastnega razvoja.

Če bomo ignorirali svoje težave, se bomo prej ko slej v njih zadušili. In če bomo blažili svojo bolečino s čokolado, se bomo prej ko slej zadušili v kilogramih. Ni mi do dolgovezenja ali obzirnega podajanja predlogov za spremembo. Težav se enostavno ne rešuje na tovrsten način, niti se jih ne rešuje enostavno. Vedno smo postavljeni pred navidezno neprehodno bariero. Vendar je to skrajni čas, da rečemo »ne«. Ne bom zgolj pasiven spremljevalec zunanjih pritiskov, ne bom zgolj tarča napadov, ne bom žrtev.

Sprejmite izzive, uporabite jih za izgrajevanje lastne osebnosti, razvijanje lastnih potencialov. Tukaj in zdaj. »Jem, ker sem lačen/na!« in nikakor ne »Jem, ker sem žalosten/na«. Pustite to razmišljanje za sabo. Gnus (lepše rečeno žalost ali tesnobo), ki jo čutite v sebi aplicirajte v kreativno dejavnost. Bodite aktivni, ustvarjalni, pokažite svoj jaz. Tako se ne boste več čutili ujetnike življenja, ampak boste končno zaživeli. Dobro, najbrž me boste sedaj obsuli s protiargumenti, da se pač vsi kdaj počutimo »na tleh« in da je to integralen del življenja. Prav imate! Ni človeka, ki se kdaj ne bi počutil izgubljenega. So pa na žalost tudi ljudje, ki se tako počutijo konstantno. Ljudje, ki zaživijo v vlogi žrtve in jo igrajo do onemoglosti. O tem vam govorim.

Dar življenja nismo prejeli, da bi ga živeli kot lutke na vrvicah. Nikoli ne smemo dopustiti, da nas vodijo od zunaj, vodite se sami. Veste kakšen je občutek, ko ste s seboj nezadovoljni? Ko vam po glavi rojijo misli: »Ni čudno, da me nihče nima rad, ker sem skupek nesposobnosti, ker nisem takšen, kot bi moral biti.« Kakšni pa bi pravzaprav morali biti? Lepi, pametni, izobraženi, bogati, prijazni, komunikativni, ambiciozni, veseli...VITKI. Ali bi bili potem res zadovoljni s seboj? Tako se lahko večno vrtimo v začaranem krogu objokavanja in obtoževanja sebe in svoje okolice za naše nezadovoljstvo s samim seboj.

Vsak od nas nosi v sebi velik zaklad, ki mu ga je dalo življenje. Vsak od nas ima svojo knjigo življenja, v kateri je zapisano njegovo otroštvo, mladost, intimni trenutki, veselja, krivice, ki so mu bile storjene, žalost, ki jo nosi v srcu, radost, želje in še mnogo drugega. Trenutek, ko nekaj naredimo slabo, še ne pomeni, da si s tem ne moremo nič pomagati. Prav tisti trenutek je pomemben, da se poglobimo vase, da poskušamo priti do skritih občutkov v nas samih, do tihega glasu, ki nam bo pomagal spoznati, zakaj je bilo to dobro, kaj smo s tem spoznali o sebi ali o drugih. In ko bomo nekaj časa vztrajali ter pozornost usmerili v opazovanje sebe in se prenehali obtoževati za pretekla dejanja, bomo prišli do spoznanja.

Kakšnega spoznanja? Spoznanja, da smo človek, ki dela napake, da se iz njih nekaj nauči in ta nas vodijo k razumevanju samega sebe. Izkušnje iz knjige življenja poskušajmo uporabiti za našo rast in sprejemanje sebe. Z drugimi besedami, dobre in slabe izkušnje na poti življenja uporabimo za izgrajevanje močnega jaza, ki ve kaj hoče, se zna postaviti zase in je predvsem sposoben sam sebi stati ob strani. Najmočnejša spodbuda pri preseganju in spreminjanju skritih neustreznih lastnosti je zagotovo hrepenjenje po osebni rasti. Ne moremo rasti, če se zapletemo in ujamemo v mehanizme, čustva, delovanje, ki blokirajo stik s seboj. Bolj ko negujemo hrepenenje in željo po biti boljši, bolj bo energija jaza pritiskala na naše neočiščene dele in nam dajala moč, da jih uvidimo in spremenimo. Sami se odločamo, koga bomo imeli za prijatelja, komu bomo zaupali, čemu bomo dajali pozornost, kaj bomo delali, ali bomo šli v to ali ono smer v svojem življenju, seveda glede na trenutne možnosti in danosti.

Odgovori na vsa vprašanja so v nas, naučiti se moramo le, kako jih najti. Človek je, kot smo že dejali, večplastno bitje. Je pestra in spremenljiva osebnost, ki se izraža in deluje na ravni telesa, duševnosti in razuma. Središče te osebnosti je jaz, ki je v veliki meri povezan z zavestjo, ki nam daje možnost, da imamo zavest o samemu sebi. Pomembno je da veste, da ima človek dva svetova, zunanjega in notranjega. Zunanji svet je tisti, v katerem je človek usmerjen navzven v dejavnost in ima svoje potrebe, želje in hotenja. V naših življenjih se kaže kot potreba po tem, da bi bili ugledni, priznani, pomembni in v središču pozornosti ter da bi nas drugi spoštovali. Notranji svet pa je tisti, ki je središče naše duševne plati, ki v sebi nosi mir, ljubezen, moč, sočutje, pravičnost, iskrenost, itd. Vredno si je kdaj vzeti čas zase in se poglobiti onkraj želja, ki jih poraja zunanji svet, ker so le-te največkrat povezane z objekti in subjekti zunaj nas. Ko pa nam uspe priti v stik s potrebami in željami, ki imajo izvor v našem jazu, nam njihovo izpolnjevanje prinese dolgotrajnejšo srečo. Takrat rečemo, da smo v stiku s seboj in da živimo iz sebe. Zapomnite si, da sreča prihaja od znotraj.

Monika Hozjan, univ. dipl. sociologinja

Literatura:

  1. Bokan, R. et al. (2004): Od čustvene inteligence do modrosti srca. Ljubljana: CDK, Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo.
  2. Ortner, G. (2001): Skromnost ni lepa čednost: Kako osrečiti sebe in druge. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  3. Schulz, B. (1998): Vsega so krive ženske. Ljubljana: Debora.
Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.