Seks je...
 

Hafner Mateja, Ihan Alojz:
PREBUJANJE: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija
 
 
 
 
 
 
« Na seznam vseh člankov

Gospa Erotika in gospod Seks

Mateja Hafner   

Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok. Ko pa sem postal mož sem dal slovo temu, kar je otroškega. Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam nepopolno, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.

Prvo pismo Korinčanom, Ljubezen

Zapletena zgodba, a vendarle tako preprosta in naravna. Zrasla sem v erotiki iz seksa. Drugače se ne rodi novo življenje, niti ne more rasti v zdravju in veselju. Mislim dobesedno in ne zgolj simbolično. Moja mama me je naučila, da so problemi zato, da jih rešujemo, in oče, da je največ, kar imamo, to, da se imamo radi. Ples med temo in svetlobo, ljubeznijo in strastjo, erotika. Včasih mi je bilo prav nerodno, ko sem  od svojih staršev dobivala v dar Klimtove podobe v vseh verzijah. Erotika in sram. Zakaj, če je bistvo življenja? Česa se sramujem? Tega, da sem zrasla v ljubeči družini, ki je imela svojo temo. Erotiko. Družbeno projekcijo drugačnosti in kontroverznosti. Erotika in strah.

Združevanje nasprotij, sinteza  in logika, ki jo le ta zahteva, je bistvena tema mojega delovanja  zdravnice. In seveda predvsem, mojega življenja kot ženske, ki  je vrsto let iskala svojo identiteto in prostor v slovenski družbi. Kaj je vloga ženske in kje so meje stroke? Ali zmoremo biti to, kar smo in nato delovati v smeri, ki jo izberemo v želji, da imamo to, kar hočemo? Ali smo tako speči in zaslepljeni, da stremimo za stvarmi, ki jih hočemo in se nato z njimi identificiramo? Izgubimo sebe. Svojo najglobljo bit in s tem smisel. S tem pa zgubimo kompas in stalno begamo. Ah, kako to vem? Ker sem nekoč tudi jaz begala po svetu in iskala sebe, samoumevno jemala ljubezen, v kateri sem zrasla in se spravila v take skrajnosti, da je pravi čudež, da sem preživela.  Na popotovanjih, predvsem zadnjem sem spoznala, da ni važno, kakšne so naše odločitve, le da so resnične. 


Erotika je nekoč navdihovala tako kot umetnost in znanost starega veka, ko so ljudje še sledili naravnim zakonom in jih spoštovali. Renesansa, umetnostno obdobje, ki ga imam najraje – je pot k človeku. Renesansa uma. Resda je marsikdo tudi  že prej ali kasneje končal na grmadi, če je presegal čas, v katerem je živel. Sokrat, Galileo, Giordano Bruno, Jan Hus.... središče vesolja in bistvo človekovega življenja .


Fizika, vedno sem jo imela rada, ker opisuje naravne zakone in jih tako zlahka uvršča v znanstveni svet. Narava ima svoje zakone, a tudi to pozabljamo in uničujemo naravne dobrine, ki smo jih prejeli. Kot bi nas zapustila pamet. Ko sem kot otrok nabirala kamenčke ob reki in se učila prostega pada, se nisem zavedala, da bo le ta odločilen v mojem življenju.  Prosti pad v globine moje psihe ali temo. Tam logika ne velja in se počutimo, kot bi imeli zvezane oči, roke in noge, a še vedno nekako stopicamo po zemlji, le ne več načrtovano in tako samozavestno. Tam občutimo tako žalost kot veselje, tako ljubezen kot strast, strah in pogum.... ostrino zavedanja in grozo spoznanja, da tako, ko je, ne more več naprej. Vsi smo kdaj na tej točki in včasih nam odpoveduje telo, spet drugič imamo občutek, da smo znoreli.  Telo je namreč naš nezavedni um, ki  vse prepogosto ravna po svoje.  Um, čustva in telo ločeni na psiho in somo. Dva framenta iste celote, ki nas sestavlja v človeško bitje, ki misli, čuti in občuti. Problem nastane, ko mislimo eno, čutimo nekaj povsem drugega, telo pa ravna po svoje.  Koga poslušati  in kdo sploh posluša, ko nas pestijo razne težave od srčnih pa vse do bolečega križa, debelosti , nespečnosti, kronične utrujenosti  in neurejenega pritiska? Zgolj medicina na to nima odgovora in trdi, da se pač nekaterim niti z vsemi možnimi medikamenti  ne da urediti krvnega pritiska in tako ostane. Tega nikoli nisem prav razumela, medicina je vendarle eksaktna znanstvena veda, ki se ne prepušča  mistiki ali neznanemu. To je področje filozofije, ki  je nepraktična in odtujena človeku, kateri  se zvija od bolečin v križu in ima degenerativne spremembe. Rešitev zanj  je naročje religije, ki sicer v erotiki ni najbolj podkovana vse od brezmadežnega spočetja dalje, vendar se večina  zateka k višjim silam, ko je res hudo. Nekaj že mora biti na tem, čeprav je dejstvo, da v brezmadežno spočetje ne verjamem.


Zadnjič mi je neka pacientka vsa prestrašena, da je ne bi zasmehovala, dejala, da ima občutek, da se bog skriva v njeni podzavesti. Presenetila me je in celo pritrdila sem ji. Kajti, če je bog ljubezen, ki jo občutimo, ko se spuščamo v svoje globine, ljubezen ne ostane zgolj filozofski model. Tako spoznamo erotiko. Ljubezni ne občutimo, če ne sprejmemo svoje teme ali svojih meja s pregrehami vred. Vsi delamo napake, na napakah se učimo! Tako rastemo kot otrok, ki kar nekajkrat pade, predno shodi.  Ko pa shodi, je modro, če spoštuje pot, ki  jo je prehodil in prav tako ljudi, ki jih je na njej srečal, tudi sovražnike. Ja in včasih je bolelo, kot hudič je bolelo, tudi to je del resničnosti, ne zgolj bolečina v križu.  Če se zaradi strahu pred bolečino zapremo  pred čustvenim svetom kot školjka, se zapremo pred barvitostjo življenja, praktično odmremo. Potem pa se čudimo, zakaj ne moremo kontolirati apetita in se bašemo s hrano, ne da bi bili lačni, postanemo deloholiki, boli nas križ in tarejo podobne nadloge. Niti zavedamo se ne, da smo razcefrani kot marjetica, s katere smo kot otroci trgali liste in čebljali:«Ljubi me, ne ljubi me...« Sceframo ljubezen in se niti ne zavedamo, kaj počnemo, ker je taka pač ustaljena družbena praksa, ko odrastemo. Pozabljamo, da imamo sicer lahko petdeset let, da pa imamo takrat tudi še štirideset, trideset, dvajset ali tudi pet in eno leto, ki nosijo vsa naša izkustva in se medsebojno prepletajo v naših miselnih predstavah o svetu, v katerem živimo. Zmotno mislimo, da naša izkustva determinirajo našo zaznavo realnosti, ki nas obdaja in pozabljamo, da sami ustvarjamo svojo usodo. Vse se začne v naših mislih, pa če se tega zavedamo ali ne.  Skoraj pregrešno je misliti, da imamo res tako moč, kajti potem nismo obvladljivi, hkrati pa čutimo ekstremno  odgovornost. To nas uči že preprosti  pregovor, da moramo paziti, kaj si želimo, kajti naše misli se lahko uresničijo in potem jih bomo morali sprejeti, ker postanejo dejstvo.  Sufijski sveti spisi nas učijo, da naj pogledamo človekovo vedenje in bomo vedeli vse o njegovi preteklosti in se osredotočimo  na njegova dejanja pa bomo vedeli vse o njegovi prihodnosti. Tako zaplešemo v svetu realnosti  svojo salso od sveta sanj, bodisi zavednih ali nezavednih do dejstev vsakdana. Salsa je svoboden ples in pri plesu vedno vodi moški ali naša volja, če jo premoremo. K plesu lahko povabita oba, taka so vsaj pravila salse, ženska pa vedno sledi, se preda.  In če je božja volja, nekako gre, ko sledimo ritmu srca.


Prav tako kot krmarimo jadrnico, lahko krmarimo po svoji psihi in spreminjamo svoje miselne naravnanosti  in izkustva, ko nam le ta ne služijo več in nas omejujejo tako pri zdravju, odnosih in poklicnem delovanju. Tako, kot jadrnici  na valovih, ki ji držimo smer, včasih tudi proti vetru, oponiramo ustaljenim družbenim prepričanjem.


Slovenska družba se mi je vedno zdela  patetična, zato sem pogosto bežala v tujino, kjer sem srečevala več ljudi, s katerimi sem se počutila domače. Misliti s svojo glavo, je bilo sigurno nekaj, kar nisem spustila tako zlahka, vse do tedaj, ko se je moje uporništvo sprevrglo v svoje nasprotje in sem se skoraj utopila v patetiki, ki sem se ji zoperstavljala in jo sovražila. Da ne sprejemam družbenih dejstev in sem preveč svojeglava, sem vedno poslušala v Sloveniji, ter da lahko še malce izostrim svoj individualni pogled o Angliji, kjer sem preživela kar nekaj časa. Tako sem spoznala, kaj so to družbene projekcije, kajti sigurno nisem kameleon, da bi se v enem mesecu toliko spremenila. Kar nekaj let  sem tri tedne preživljala v Sloveniji, teden dni pa v Angliji. Tako se mi je v glavi pričelo porajati cel kup vprašanj, na katere nisem poznala odgovora. Na primer, ni mi  bilo jasno, kako je lahko slovenska znanstvena srenja tako ponosna nase, da sesuje vsako novost in da je večina nadobudnega znanstvenega uma že v preteklosti zajadralo v tujino, ker doma dihati na škrge ni prav prijetno. Pred časom sem prebrala v časopisu, da naša Univerza po zadnji raziskavi kotira na 450. mestu, celo za južnim Balkanom, pred katerim se tako radi postavljamo.  In da ne omenjam slovenske umetnosti, ki sem se je takole ob večerih pogosto zaželela, da bi si popestrila vsakdan in pregnala domotožje, ki sem  ga na svojih popotovanjih pogosto občutila. Časi se spreminjajo, mislim pa, da slovenska umetnost  še dandanes ni povsem opravila z umiranjem v cukrarni in če nisi prej depresiven, postaneš zagotovo, ko ti pride v roke delo kakšnega od naših velikih pisateljskih upov, ki upodablja patetičen slovenski  vsakdan. Vloga žrtve in navezanost na bolečino je seveda trd oreh, temeljito zacementiran v globino slovenske psihe, ki lahko vedno znova kot majhen otrok cepeta in zahteva od matere države svoje pravice. Saj vsi vemo, kako je že Krpan trgoval s soljo in ukanil samega cesarja. Svetla izjema je seveda mladi rod, a kaj ko se zresni in odraste v želji po uveljavitvi  ter  zapade v iste družbene vode.  Drugače ne pridobiš  avtohtonosti, si problematičen in vsi bežijo od tebe kot podgane s krova, ob vsakem valu, ki prekrije palubo.  Da preživim tovrstne nevšečnosti, moram po nujne svetle dopinge v Italijo, kjer se moja duša napase in zacveti. Kot zamaknjena Lurdška Marija stopicam po italjanskih mestih, se čudim nad moško prijaznostjo, ko mi odpirajo vrata, počohajo mojega psa in nadaljujejo svojo pot.  Ko priromam nazaj v svoj delavni vsakdan  in svojo psihosomatsko ambulanto ter z ljudmi krmarim med Scilo in Karibdo, psiho in somo, se ne morem izogniti, da ne omenim znanosti, ki ji pravimo medicina. Da se v psihosomatiki  namreč lahko ukvarjamo s psiho, moramo stabilizirat telo ali somo, kar pa je vse prej kot enostavno, če se mi niti pulmolog in kardiolog ne morata zmeniti, katera zdravila bo pacient jemal; ena in druga se pogosto izključujeta. Ali bo potrebna operacija križa ali zgolj redukcija telesne teže, je vprašanje, ki  se ne skristalizira vsaj leto dni. Samo zamislite si. Najprej k ortopedu, potem na analgetik, pa nazaj k svojemu zdravniku, ki te nadere, ker spet nisi shujšal  pa ti je to prav lepo naročil že pri zadnjem obisku, sledi pot  k ortopedu, morda še k nevrologu in na koncu na čudežni  magnet. Vmes dolgo čakanje na fizioterapijo, da bolniške niti ne omenjam. Če boli, pač človek ne more delat! Sploh pa ne v tako zategnjeni klimi, kjer niti na kavo ali hiter poteg šminke s češnjevim okusom čez ustnice ne moreš več. Da ti kaj polepša dan, pregreha šentflorjanska,  ob silni resnosti in produktivnosti to ni zaželjeno. Saj smo vendar intelektualna bitja v neodvisni  in svobodni mladi državi, polni neslutenih možnosti, ki nam jih vsak dan trpajo v glavo. 

Nemalokrat se zgodi, da tak posameznik priroma v mojo ambulanto, ker  v zdravstvenem sistemu nikamor ne sodi in ima celo goro težav vse od debelosti, infarkta, kapi, depresije, po operaciji raka, z goro zdravil, katerih kombinacije mejijo na čisto mistiko. Torej ni jasno opredeljen, če pridam še težavno vedenje,  ko roma od Poncija do Pilata  oziroma od enega do drugega medicinskega veljaka, je slika popolna. Ves zbegan in seveda pod dobršnim stresom tako fizičnim, čustvenim kot intelektualnim pristane v moji ordinaciji, ker ne ve več, ne kod ne kam, in so mu vsi že povedali, da se drugega pač  ne da in naj se že sprijazni vsaj s tem, da je še živ in naj bo hvaležen, ker gre drugim še slabše.  Zdravila bo jedel do konca življenja in pika. Če  se spozabi in vpraša zakaj, gre že za klofuto nezaupnice, ki  bogovom v belem običajno niso po godu. Tu nastopijo druga božanstva, ki imajo veliko moč – mediji namreč. In tako se zgodba nadaljuje. Jebemo drug drugega v glavo in vzcveti tretji - alternativec, kajti, ko se nekaj ne da, nastopi mistika. To pa je poglavje zase! Tudi mene zaboli glava, ko pri kakšnem človeku vidim tudi po deset in več zdravil hkrati. Tako me niso učili. Prav zagotovo lahko trdim, da je čista mistika, kako delujejo med seboj, kajti ni nobenih kliničnih študij, ki bi potrjevala ali izključevala medsebojno delovanje tolikšnega števila zdravil. Res pa je tudi, da nek zdravilec, ki si vzame čas za človeka, doprinese precej k posameznikovem upanju k ozdravitvi. Lepa beseda vedno prostor najde in to je dejstvo. Tako se eksaktna znanost, ki ji rečemo medicina, ukvarja z mistiko in mistika, ki ji pravimo zdravilstvo, se ukvarja z dejstvi. Zapleteno, a enostavno.


Sem na strani medicine, ker sem spoznala bisveno manj zmedenih zdravnikov kot zdravilcev, ki nimajo razen redkih izjem niti etičnega kodeksa, zato je ne podpiram. Seveda pa ne morem zanikati določenih dejstev in sem odprta za novosti. Stvari, ki jih ne poznam, nerada sodim, saj so mi že v osnovni šoli vtepli v glavo »le čevlje sodi naj kopitar«.


Pa si bom vseeno drznila pod drobnogled vzeti znanost, ki sem jo nekoč ljubila ter ji sledila. Kje je znanost  v medicini?, ki bi kdaj za spremembo tudi kaj sestavila v celoto, kot na primer psiho in somo in je ne bi zgolj drobila na posamezne fragmente? Kdaj že je fizika ugotovila, da atom ni najmanši delec. Kdaj že, se je singularnosti prepustila. Kje za njo caplja medicina? Kje je znanost, ki razume dva svoja osnovna  postulata, da zna v vse podvomit in zna raziskovat z navdušenostjo otroka? Kje je znanstvenik, ki bi to razumel in se ne bi gnal zgolj za nazivi in varnem stolčku? Kje je znanost, ki sama sebe ne bi spravljala v absurden položaj? Kaj je res slovenska znanost kot umrla ljubimka?


Kje je znanost, ki se zaveda svoje predane vloge, kot ljubimka, ki  občuti  ostrino penisa, ko njen ljubimec  prodre vanjo, da  vzdrgeta od pričakovanja.  Kje je ritem prodiranja v neznano, užitek in zanos strasti ljubezenskega akta, ki traja, dokler ljubimca drug drugega ne izpijeta  vse do igelne ostrine bolečine, ki spreleti telo tik pred orgazmom ali uvidom sprostitve in užitku  ob novem spoznanju?


Zaboga Slovenci, saj smo vendar seksualna bitja! Ustvarjalna, vitalna ali seksualna energija  je vendar ena in ista energija. To ve in občuti vsak otrok, ki raste v igrivosti in se zjutraj zbudi v veselju brez posebnega razloga zanj. O tem pišejo vsi sveti spisi, mi pa se valjamo v izvirnem grehu, kot svinje v blatu in to sprejemamo za normalo.  Zanimivo se mi je zdelo, ko nam je cerkveni dostojanstvenik, ki živi v celibatu, s televizijskih zaslonov svetoval, da moramo o povečani rodnosti razmišljati  v zakonskih spalnicah, medtem ko  medicina, ki ima na razpolago vse medikamente in moderno tehnologijo, vire  oplojevanja in stopnjevanja užitka  pozablja, da sožitje v spalnici sploh še obstaja. Tiščati skupaj dva, ki ne sodita skupaj, kot nepravi čevelj na nogo, kot mi je nedavno razložil prijatelj, pač ne gre . Pa ni nič narobe niti s čevljem, niti z nogo. To priznavata obe strani, tako religija, kajti »tak zakon ni potrjen«, kot medicina, ki na koncu le obupa, če kljub vsemu trudu do novega življenja pač ne pride. Drži se preprostega  gospodinjskega recepta, da ima vsaka gospodinja rada, da ji »štrudl« rata in bo naredila vse, da ga ne zažge. Če se to slučajno zgodi, ima v uteho še vedno božjo voljo. Tiščati skupaj zaradi pravil lepega vedenja ali otrok pač ni modro, ker se vedenjski vzorci prenašajo kot geni, le na drugih osnovah.  Ne samo, da bo slabo za nadaljno rodnost, ki jo medicina že vrsto let poskuša izboljšati, trpela bo tudi psiha posameznika in se bo odražala na somi ali telesu. Trpelo bo naše zdravje in ne zgolj užitek, ki je v slovenski družbi navečja pregreha, ter skrit za temne zidove zgradb ali nezavedanja. Pozabili smo namreč, da smo res sicer edinstveni , hkrati pa  povsem soodvisni od naravnih potreb in drug od drugega.V tem primeru tudi od naravne potrebe,ki  ji  rečemo seksualna potreba in sodi po hierarhiji potreb po Maslowu med osnovne fiziološke potrebe kot hrana, gibanje, spanje, počitek. Seveda je v isti hierarhiji na drugem mestu tudi potreba po varnosti in zavetju, zato ne seksamo kot zajci, se ne bašemo s hrano kot prašiči, ali lenarimo kot mački cele dneve,  vse odkar nas je mati narava obdarila s frontalnim korteksom ali predelom v možganih, ki  je odgovoren za naše odločitve. Tu pa se moje zdravniške oči srečajo s prepotentnim narcisoidnim ljubimcem, ki mu pravim kaos in se predaja zgolj adrenalinskemu seksu in prihaja na plan iz vseh por medicinskega sistema. Tak prepotentnež  ti  para živce dan za dnem, kajti prav ničesar ne razume, niti se ne zaveda, kaj je ne, kaj je red in organizacija, seksualna energija... Kako naj bi, če ga vodi adrenalin ali nezavedni  stres zavrženega otroka, ki  je povsem ujet v svojo zgodbo in hrepenenje po materini dojki. Težka  jeba . V kaosu ni varnosti in če ni varnosti, kako dati pacientu upanje do naslednje potrebe, potrebe po sprejetosti in ljubezni. In kako naj se kdo varno spusti  v globine svoje psihe, če niti ne razume zakaj. Vsaka odločitev je vedno intelektualna, razlog zanjo pa nikoli. In kako naj posameznik odkriva vitalno energijo na poti do zdravja, lepoto umetnostnega izražanja ali ljubljenja s partnerjem, če ne ve, kaj je to ljubezen. In kako naj spozna lepoto življenja, če ne pozna ljubezni in kako naj spozna ljubezen, če se ne spusti v globine svoje psihe, kajti ne bo znal ceniti in spošovati prostega pada ali predanosti in bo živel v odvisnih in bolnih odnosih ter nikoli ne bo spoznal sebe. To lahko naredimo zgolj, ko zremo  v oko drugega človeškega bitja in ker nismo uniseksi  velja to iz oči v oči moškega in ženske in zato je prav  verjeti v ljubezen na prvi pogled, kajti oči so ogledalo naše duše. Povsem enostavno.


Kako naj se posameznik, ki ga pestijo kronične težave, usmeri k zdravju, če ne razume, kaj je to vitalna, ustvarjalna ali seksualna energija, ki se rojeva v erotičnem plesu ljubezni med dvema :psiho in telesom, zavednim in nezavednim in ne zgolj med dvema človekoma. Kako naj ohranja vitalno konstanto tudi v starosti, če ne razume, kaj je to vitalna ekonomija ali seksualna ekonomija. In kako naj medicina asistira posamezniku pri  tem procesu, če ne razume erotike, niti seksualnosti  in niti konstante vitalne energije, ki smo se je naučili sicer že v srednji šoli pri fiziki in je podana z Bernullijevo enačbo, ki nam razkriva zakon o ohranitvi  energije.


Pozna  jo kar nekaj ljubiteljev jadranja, ki zna usmeriti svojo jadrnico proti vetru. Kako pa naj ravna povprečen zdravnik, ki je že zdavnaj pozabil, da dogma in konstanta nista istovetna, pa čeprav vedno znova prisega na znanost. Res pa je, da Bernullijeva enačba dokazuje konstantnost energije pod točno določenimi pogoji.Tako je vedno v znanosti, da se vnaprej določijo pogoji opazovanja. Vendar le teh povprečen medicinec, ki sicer z religiozno predanostjo prisega na znanost, ne določi in z  megleno gostoto nezavedanja, velikostjo superega, ki mu ni para, in nezadržno hitrostjo sledi prostemu padu v očeh pacienta, ki mu je nedavno tega še zaupal in mu predal svoje najgloblje strahove.


Tako povprečen medicinec spodnese samega sebe v znanosti ,na katero tako zvesto prisega in se žal ne zaveda, da se predaja adrenalinskemu seksu, popolnemu  kavsu, ki ga ni vreden. In zato cveti kaos v alternativi, ki se sicer nezavedno vede po Bernullijevi enačbi, kajti nisem še srečala zdravilca, ki bi jo razumel, ker sprejema dejstvo, da je edina konstanta ta, da se vse spreminja in da dogme ne morejo preživeti, kajti ravnajo se proti naravnim principom, ki jih uči znanost, ki ji pravimo fizika. Tako imamo na eni strani frigidno znanost in prepotentni kaos, ki seveda, tudi če že seksata, ni bogve kaj iz tega, kar občutimo vsi vpleteni in je vse prej kot zabavno. Je to res potrebno? Kaj ni seksualni akt nekaj lepega skoraj svetega, kot je že zdavnaj opisal Kocbek, ko je na sprehodu  zataval na šišenski hrib.


Le tako se rodi novo življenje, kar smo kot zdravniki zaprisegli ob končanju študija. Verjetno pa se še spomnimo, da smo bili zgolj ljudje, še preden smo postali zdravniki in da glave ne menjamo tako pogosto kot spodnje perilo, ko zjutraj zakorakamo v službo. Se ne zavedamo, da smo moški in ženske s svojimi sanjami, ki smo jih dandanes morda že davno pozabili, pod bremeni vsakdana. Čas je, da se spomnimo nanje. Kako bomo namreč komu pomagali, v upanju in v veri v ozdravitev in kako bomo z ljubeznijo opravljali svoje delo, če teh kvalitet več ne prepoznamo v svojih življenjih?

Smo zgubili navdih, romantiko? Romantika ni zastarel pojem,  daleč od tega. Je vodilo stapljanja z našimi globinami ali božjim v nas, ki se izraža v drugem človeškem bitju. Je tudi razigranost, ki najavlja pomlad, cvetje in novo življenje. Ni nujno, da smo v ljubezenskem odnosu, da bi priklicali romantiko. Vedno si lahko okrasimo svoj dom s cvetjem, prižgemo sveče in se obdamo z mehkobo odej in blazin, ki smo jih občutili kot otrok, ko nas je mama zavijala vanje.

Ljubljana, 13. november 2008

Romantičen večer z Meganom

Takole je bilo! Po dejstvih napornega tedna zopet po veliko letih stopam v svet sanj – svet romantike. Romantika je vsaj v mojem primeru sila raztegljiv pojem. Do tega me vedno znova pripravi moj poskočni konjiček – Megane, s katerim imava prav poseben odnos, ki se giblje vse od oboževanja do sovraštva. Oboževan je namreč, kadar po vseh teh letih še vedno dela, kri pa mi zavre, ko me pusti na cesti, vso nemočno in preplašeno v petek zvečer, ko ni naokrog prav nobene duše, kateri bi lahko potožila. Telefona pa tudi ne upam prav pogosto zavrteti in klicati svoje zveste prijatelje, vsaj ne v petek zvečer, ko ima vsak rad svoj mir.


Pa se vseeno opogumim in kličem našega hišnika Milana, ki ima avtomobile v palcu, če že ne v mezincu in me je že ničkolikokrat rešil iz številnih tehničnih zagat. Ob jutranjih kavah sem se mnogo naučila o svečkah, štarterjih, pa tudi žebljih, cementu, svedrih in podobnih zadevah, ki pogosto ne rojijo po ženskih glavah, velikokrat pa se izkažejo za zelo koristne. Naš hišnik ima težave s hrbtenico, zato storitve včasih kompenzirava, čeprav že nekaj časa prednjači in me pušča z občutkom hvaležnosti.
Pa sva spet enkrat, s pomočjo njegovega sina, kateremu je za romantičen večer v dvoje prepustil svoj avto, porivala mojega Megana. Hudir sam ne vžge več, niti ko ga proseče nagovarjam in rotim naj vsaj še malo zdrži. Pa se ne da pregovoriti in dela po svoje. Tako Milanu, ki ima zelo razumevajočo ženo za vse moje zagate, ne preostane drugega, kot da kot pravi kavalir pokliče ženinega sorodnika mehanika, ki drugače dela kot varnostnik na Inštitutu Jožefa Štefana, v petek zvečer, ko ima še moj kavalir rad svoj mir. In smo spet v troje – Jaz in  moj Megane ter Milan kavalir.  


Šrečo imam, da je šraufanje avtomobilov komu hobij in popoldanska obrt, zlasti v petek zvečer – še enemu Milanu. Tokrat je šel štarter, brez njega pa res ne gre. Problem je v tem, da je vedno nekaj in Megane postaja sila nezanesljiv. Tako sem, kot v vsakem dolgoletnem odnosu postavljena pred izbiro – kaj in kako naprej? Megan je ostal v mehanični delavnici, jaz pa sem z dvema kavalirjema, dvema Milanoma pila planinski čaj in si želela nazaj v planinski raj – domov na Gorenjsko, kjer sem kot sanjavo dekle preživela svoje otroštvo. Vseeno je bilo lepo na čaju, ko se zaveš, da človečnost še ni izmrl pojem, ko je čas, ki ga nekdo nameni drugemu dragocen in ko imamo prijatelje, ki jim zaupamo in nam stojijo ob strani.


In moj novi avto je prestopil v svet sanj, ki se kot popek vrtnic, ki jih imam pogosto v vazi, odpira navzven. Ker je svet sanj intima vsakega posameznika, ki jo deli s tistimi, ki jih ima rad, tudi moj novi avto potrebuje še nekaj sanjarjenja preden bo v celoti vstopil v svet dejstev. Pluti po realnosti od sveta sanj do sveta dejstev je včasih hudo zapleten proces, velikokrat pa tudi drag. Včasih celo mističen, ko takole zjutraj, ko ne morem spati zrem skozi okno v meglice, ko se igrajo v svojem čarobnem plesu na jasi pred gozdom.


Adieu Megane!

Ljubljana, 4. februar 2008

 

Norost ali renesansa uma?

Renesansa – ta moja obsedenost z Boticellijem, Michelangelom in Da Vincijem, italijanskim kapučinom in čutnostjo Firenc – mi ne da, da ne bi verjala v človeka. Včasih me žalosti, ko v ambulanti vsakodnevno vidim, kako nekateri prvo polovico življenja porabijo za doseganje finančnega bogastva in slave na račun zdravja, nato pa v drugi polovici življenja ves pridobljeni denar porabijo, da si zdravje povrnejo. To je pred stoletji opazil že Voltaire. Kakšna potrata časa za prazen nič!

Kako sem pristala v medicini, mi še danes ni povsem jasno. Kombinacija številnih naključij!? Motivirana s strahom, da bi znala toliko, da bi se vedno lahko izognila bolnišnici (kjer sem kot dojenček preživela kar nekaj časa), sem se zakopala v spoznavanje medicine. Tako te stvari pojasnjuje psihoanaliza. Seveda me je zanimalo tudi, kako funkcionira telo in vsa druga čudesa, tudi psihos in logos oziroma psihologija, veda o duši. Ne morem ravno reči, da sem postala zdravnica zato, da bi pomagala ljudem. V tistih časih še nisem premogla tega razumevanja. Ne vem, kaj hudiča mi je dandanes, da sem pripravljena delati dolge nadure, da se izboljša zdravje tistih, ki se k meni zatečejo po pomoč, hkrati pa pozabim na osebne potrebe. Prste ima verjetno vmes Voltairjev rek in pa dejstvo, da življenje samo po sebi nima cene. In življenje je lepo, čeprav včasih težko. In pa seveda moja ljubezen do malih drobnih stvari, kamor na primer sodi izmenjavanje mnenj s prijatelji, kolesarjenje v službo itn. Torej zelo sebični razlogi, ki izvirajo v preprosti potrebi po zadovoljstvu. Ta pa je nekaj, kar je na dosegu vsakega posameznika, vendar se zanjo ne zmenimo kaj prida. Vedno bolj prihajajo v ospredje vse tiste, »pomembne« stvari. Zategadelj kupujem drage medicinske aparate, hkrati pa se vozim v starem meganu, ki ga vsako leto enkrat na določenih mestih obrusim, pokitam in prebarvam, ker sovražim rjo, potem pa si zopet rečem: zdržal bo še eno leto.

V današnjem svetu gre 90 % propadlih podjetij k vragu zato, ker jih spodnese likvidnost in ne zato, ker ne bi imeli dobrih namenov, idej ali znanja. In tudi stanje našega zdravstva ni posebej rožnato. Pozabljamo, da smo omejeni tudi z dejstvom, ki mu pravimo denar. Gospodarnost velja tudi v zdravstvu. Za gospodarnost pa potrebujemo veliko znanja, toda ne zgolj ekonomskega, tudi medicinskega, psihološkega, farmakološkega in še kaj bi se našlo, kar bi bilo potrebno začiniti s kančkom zdravega kmečkega umevanja naravnih zakonov, ki pa nam ga prepogosto zmanjka. Osebno sem prepričana, da je v tem svetu denar pomembno sredstvo, nikakor pa ni vrednota. In poslovna vizija enterpreneurja presega zgolj denarni daj-dam. Tega me je naučil nek uspešen angleški poslovnež, ko se je po infarktu posvetil smislu življenja.

Žalosti me, kadar vidim, da se kapital praktično nikoli ne plemeniti z znanjem. Vizija, ki jo imaš, ne presega vrednosti denarja na bančnem računu, strategija pa je večini managerjev povsem nepoznan pojem oziroma je pri njih omejena na to, kar morajo narediti, da bodo »potegnili« čim več. Kaj sta srednjeročni in dolgoročni načrt, večno visi v zraku tako na delovnih mestih kot v življenju posameznikov, ki se znajdejo v moji ambulanti, izčrpani od vsakdana in sodobnih bolezni, katere sicer obvladujejo z zdravili, a so daleč od smisla. Oh, ta smisel, ki odleti kot preplašena ptica na robu gozda ob najmanjšem šelestu listja oziroma vsakič, ko se soočimo s prepreko v svojem življenju. Kako odreagiram jaz? Včasih z jezo, ki se nabira v meni kot razjarjeno morje in me vleče v globino. Z njo se pogosto borim na sobnem kolesu v svoji ordinaciji, da malce preusmerim kretnice destrukcije, ki bi drugače zajela okolico. In spet drugič z jokom nemočnega otroka, ki je pravkar nekomu zaupal svoja najgloblja čustva, pa jih le-ta ni prepoznal in so se razblinila kot veliki milni mavrični mehurčki, ki sem jih nedavno opazovala na barcelonskih ulicah.

Barcelona me je navdajala z občutkom normalnosti. Bizarna umetnost Gaudija, Dalija in Picassa, ki preplavlja ulice Barcelone in tamkajšnji ritem življenja, v svoji izrazni preprostosti deluje pomirjajoče na moje srce. Ko pa med večurno hojo pozabim na utrujenost, šele kasneje spoznam, da deluje tudi obremenjujoče za moje telo. Smisel vsega tega pa je na koncu v občutenju vetra v mojih laseh in hrepenenju razbolenih stopal po hladni vodi, v ljubezni do življenja, in strasti hrepenenja srca, ki iz tega izhaja, iz enega samega samcatega diha.

Seveda je na papirju zdravje največja vrednota nas Slovencev, v praksi pa, vse dokler nismo pritisnjeni ob zid - oziroma ko ga izgubimo - temu ni tako. In da ne bo pomote, z mano ni bilo nič drugače. Na zdravje vpliva marsikaj, ne zgolj zdravila, šport in hrana. Žalostno je, koliko ljudi pri štiridesetih doživi infark in to kljub temu, da celo zelo aktivno športirajo. No ja, to je druga zgodba in tu se začne drugi del Voltairovega citata. Po infarktu postanemo povsem drugi ljudje. Kar naenkrat nam naša človečnost pomeni vse, seveda če nam je čas, ki ga prej nismo imeli, še vedno naklonjen. A ni treba, da vselej zapademo v skrajnosti. Verjamem, da se da med vse pregrehe tega sveta vpeljati vsaj malce zavedanja. Malce je namreč v tem svetu že zelo veliko. Če se malce spotaknem in padem po stopnicah v svojem nezavedanju, bo namreč nekaj časa trajalo, da jo spet primaham nazaj. Drobec zdrave pameti in kanček zavedanja ob naslednjem slavju bosta sigurno doprinesla h kakšnemu dekagramu manj, malce hoje nasednji dan pa bo razbistrilo duha in pognalo kri po telesu. Nekaj čustvene spontanosti v zategnjenem svetu pravil pa bo pomenilo že pravi blagoslov.

V tem kontekstu je mogoče marsikaj ukreniti tudi pri drugem delu Voltairovega citata, vsaj kar se zdravja tiče. Ko so mi pred leti ob najemanju kredita prvič predstavili, da je finačna investicija v zdravstvo v tem trenutku ena najvarnejših, tega najprej sploh nisem razumela. Potem se mi je posvetilo. Aha, v kapitalizem smo zakorakali in kot kaže bodo ljudje vedno bolj bolni! Ob preobilici dobrin si kopljemo jamo, ker se stalno ženemo za denarjem oziroma za preživetjem idej, pritiski so vedno večji, zdravstveni sistem pa vse šibkejši. Zagotovljeno.

Že Einstein nas je razsvetlil s trditvijo, da sta samo dve stvari neskončni – vesolje in človeška neumnost, vendar za prvo ni bil povsem prepričan. In kaj me še vedno muči? Kje v vsem tem je osnovna človeška etika? Je človek res samo še orodje produktivnosti? Kje sta ustvarjalnost in veselje? Kako je mogoče, da poslovni svet ne prepozna, da če uniči svoje glavno delovno orodje, bo zamenjava le-tega draga, zlasti sedaj, ko iz zgodnjega kapitalizma prehajamo v nekoliko stabilnejšo obliko. V deželi s številom prebivalcev, ki bi ga Japonci lahko strpali v en sam nebotičnik, bi res lahko malce razmislili o teh stvareh. Če že ni etike, kje je vsaj ekonomika? Le morale je povsod preveč, pa naj si bo to v zdravstvu, religiji, politiki ali drugje.

Toliko o moji naravnosti! Nikoli si nisem znala odgovoriti na vprašanje, ali sem intelektualka ali ne? Še vedno pa v meni odzvanjajo besede, ki sem jih prebrala v eseju dr. Alojza Ihana, ki pravi, da je intelektualec oni, ki zna in se mu hkrati ljubi sebe reflektirati v javnosti. Odgovor na prvi del prepuščam vam, drugega pa ... no ja, danes se mi je ljubilo.

 

Mateja Hafner, dr. med.

 

Ljubljana, 11.9.2007

 

Ustvarjalni managerKronične bolezniDieta z izgorevanjemPsihosintezaRekreacija in šport
Citat meseca: Albert Einstein: Intuicija je sveti dar, razum je njen sluga. Zgradili smo družbo, ki ceni sluge in je pozabila dar.